Z Lidijo sva teden dni preživela na grškem otoku Kefalonija, ki je največji izmed Jonskih otokov v zahodni Grčiji.
Nastanjena sva bila v enem od hotelov na polotoku Paliki, v bližini mesta Lixouri, ki je drugo največje mesto na Kefaloniji. Še pred prihodom na otok sva najela avto, s katerim sva otok prevozila po dolgem in počez. Ker pa rada hodiva v gore sva tudi na Kefaloniji prestavila v "pohodniško prestavo" in obiskala 1628 metrov visoko goro Ainos Oros. Ainos Oros je najvišji vrh otoka Kefalonija, hkrati pa tudi najvišji vrh vseh Jonskih otokov.
Gora Ainos z okolico tvori Narodni park Ainos, ki je bil ustanovljen leta 1962 in je edini kopenski narodni pak na Jonskih otokih. Zlasti severna pobočja gore so porasla z grško oziroma kefalonsko jelko, ki ima zelo kvaliteten les in so ga uporabljali za izdelavo ladji, od antične Grčije, pa vse do Benečanov (vir: Arheološki muzej v mestu Sami).
Po zajtrku sva se po razgledni panoramski cesti odpeljala proti glavnemu mestu Argostoli in naprej proti Narodnemu parku Ainos. Ko sva pripeljala v bližino mostu De Bosset, ki je s svojimi skorajda 690 metri najdaljši kamniti most čez morski zaliv na svetu in povezuje glavno mesto Argostoli z nasprotno obalo, se je na armaturni prlošči v avtomobilu prižgala opozorilna luč za nizek tlak v pnevmatikah. Zapeljala sva na bližnji bencinski servis, kjer sva na najino žalost ugotovila, da je v desni zadnji pnevmatiki vijak za pritrjevanje mavčnih plošč. Ker kot večina novejših avtomobilov tudi najina Toyota ni imela rezervnega kolesa, niti kompleta za popravilo pnevmatik, nama ni preostalo drugega kot poiskati vulkanizerja, ki nama bo pnevmatiko zakrpal. Odpeljala sva nazaj do velikega parkirišča v bližini mostu De Bosset, od koder sva poklicala v agencijo, kjer sva najela avto. Nataša iz agencije nama je priskrbela številko vulkanizerja iz Argostolija, ki je v pičlih 15 minutah prišel na kraj in pnevmatiko hitro in strokovno zakrpal. Po nenačrtovanem postanku, ki pa naju nikakor ni spravil v slabo voljo, sva se odpeljala v Narodni park Ainos, kamor naju je pripeljala široka asfaltna cesta, ki se na najvišji točki regionalne ceste Argostoli - Sami odcepi v desno. Vstop v Narodni park Ainos je brezplačen, saj so zapornice čez dan dvignjene, parkirala pa sva na brezplačnem parkirišču pri radijskem stolpu, ki se nahaja na koncu ceste.
S parkirišča sva se po ožji makadamski cesti odpravila proti vrhu gore Ainos. Ob cesti, ki se sprva spusti za okoli 75 višinskih metrov, so postavljeni informativni panoji z opisi rastlinskih in živalskih vrst območja narodnega parka, pa tudi nekaj klopi, od koder je lep razgled proti morju. V nadaljevanju poti sva z makadamske gozdne ceste zavila desno na vzpenjajočo se pešpot, po kateri sva prišla na skalnat vrh gore Ainos.
Z vrha je lep panoramski pogled na celotno Kefalonijo in razgled na sosednje otoke Zakintos, Lefkada in Itaka ter na celinsko Grčijo.
Po dobre pol ure uživanja na vrhu sva se po poti pristopa vrnila na izhodišče in se odpeljala v kraj Sami, kjer sva se osvežila v ne prav toplem morju.
Aja, pa v morje sva šla obuta v "trail" copate, saj je bilo morsko dno posejano s številnimi morskimi ježki, kar je običajno znak čistega morja, to pa veliko šteje, kaj ne?
