Po rovih na Sveto Goro - 681 m

Deževna nedelja je bila, a naju je vseeno vleklo v naravo, pretegnit noge. Ker je višje snežilo sva razmišljala o nižjih hribih oziroma vzpetinah in kaj kmalu se je porodila ideja za obisk Svete Gore, romarskega središča z Baziliko Marije, Božje Matere, ki se dviga nad Novo Gorico. Ker hrabre spremlja sreča, kot pravi star pregovor, sva jo tudi midva vremensko zelo dobro odnesla, saj je med vožnjo iz Bovca proti Novi Gorici prenehalo deževati. Parkirala sva na parkirišču v bližini gostilne Skalnica, se opremila s čelnima svetilkama in se podala na pot. 

Že po nekaj korakih sva stala pred vhodom v prvo kaverno, s stropa katere je zaradi predhodnega dežja kar pošteno curljalo.  Po izhodu iz kaverne sva po nekajminutni hoji prišla na razgledišče, s katerega se je razprostrl lep pogled na Sabotin, Novo Gorico ter na oba Solkanska mostova.

Za razgledišča sva pot, ki se je pričela nekoliko strmeje vzpenjati, nadaljevala proti Sveti Gori in že kaj kmalu prispela do vhoda v najdaljšo, 260 metrov dolgo kaverno. Ponovno sva prižgala čelni svetilki in vstopila v kaverno, katere strop je bil sprva tako nizek, da sva se skorajda plazila po vseh štirih. V nadaljevanju se je pričela pot strmo vzpenjati, zato so v pomoč nameščene vrv, skobe in debela jeklenica, saj je vzpon po spolzkih in mokrih skalah dokaj zahteven in nevaren za zdrs. Brez večjih težav sva premagala najbolj strm del kaverne ter se po položni poti sprehodila do izhoda, na pobočju nad Grgarjem. Po stezi sva se povzpela na Frančiškov hrib, od tam pa še na Sveto Goro, kjer je močno pihalo, zato sva pot nadaljevala na izhodišče na Skalnici, kjer sva zanimiv in poučen izlet zaključila.

Krpljanje po Kolovratu

Ker letošnja zima ni prav nič skoparila s padavinami, se je nad 500 metri nadmorske višine nabrala že kar zajetna količina snega, v visokogorju pa je snega toliko, da ni pametno tvegati.

Z Lidijo sva lep zimski dan izkoristila za »krpljanje« po razglednem grebenu Kolovrata, ki se dviga na desnem bregu Soče, med Kobaridom in Tolminom. Parkirala sva na manjšem parkirišču v križišču za Solarje, kjer je bilo že v zgodnjih dopoldanskih urah kar precej živahno. Predstavniki skoraj vseh zimskih športnih panog smo se zbrali, od pohodnikov, smučarjev, turnih smučarjev, sankačev, skratka veliko sonca in svežega zraka željnih obiskovalcev. 

Ko sva se opremila in si nadela krplje, sva se po zasneženi cesti podala proti muzeju na prostem, a sva pri planinskem smerokazu zavila levo in zakorakala v debelo snežno odejo. Najprej sva se povzpela na 1115 metrov visok vrh imenovan Na gradu, ki se nahaja nekje na sredini Kolovrata. Močno je pihalo, zato sva se na vrhu zadržala le toliko, da sva posnela nekaj fotografij, nato pa sva hitro sestopila v dolino pod Trniškim vrhom, kjer je bilo vetra bistveno manj. Sledil je vzpon na Trniški (Trinški) vrh, ki se s svojimi 1138 metri nahaja med vrhom Na gradu in vrhom imenovan Nagnoj, vrh pa krasi razvejana breza, ki že vrsto let kljubuje vremenskim ujmam. S Trniškega vrha sva po grebenu nadaljevala v smeri Kuka, med potjo pa sva srečala par iz bližnjih Volč, s katerim sva spregovorila nekaj besed ter se pogrela z vročim čajem iz termovke. Po nekaj minutah nadaljnje hoje, sva v bližini bivaka Zanuso zavila levo na zasneženo italijansko cesto, po kateri sva se vrnila nazaj na izhodišče. 

Aktivno preživeto dopoldne v pravi zimski idili.