sreda, 26. januar 2022

Krasji vrh - 1773 m

Zimski vzpon na Krasji vrh sem pričel pri koritu nad Drežniškimi Ravnami, saj je bila makadamska cesta, ki vodi na planini Zapleč in Zaprikraj, na posameznih odsekih še vedno močno poledenela . 

Kljub oblačnemu in hladnemu jutru sem se že po nekaj minutah vzpona po označeni planinski poti dobro ogrel. Do desnega ovinka makadamske ceste, kjer je postavljena tudi oznaka za Krasji vrh je bila pot skorajda kopna, od tu naprej pa je bil na poti sneg. Na razpotju, kjer se levo odcepi pot na Krasji vrh mimo "Kolujev" (betonski podstavki topniških položajev na južnem pobočju Krasjega vrha), desno pa mimo snežne jame, sem zavil levo v smeri "Kolujev". Sicer dobro uhojena pot je bila zaradi nizkih temperatur poledenela, zato sem si na noge nadel dereze, pohodne palice pa zamenjal s cepinom. 

Takoj po prihodu iz gozda sem z označene poti zavil desno in se usmeril proti grebenu. Sneg je bil ravno pravšen in dereze so lepo "prijele" tako, da sem se kljub iskanju varnih prehodov, kar hitro vzpenjal. V zadnjem delu sem se na vrh povzpel po snežnem jeziku, kjer pa je bil sneg zaradi sonca že nekoliko zmehčan. Ob prihodu na vrh je vladalo brezvetrje, mir in tišina, nad mano zgolj modro nebo, pod mano pa morje oblakov. Razgled v vse smeri pa božanski. Po vpisu v vpisno knjigo in odtisnjenim žigom v planinski dnevnik sem si poiskal primeren kotiček in kar nekaj časa užival na soncu, ob dobrotah iz nahrbtnika. Dobre pol ure za mano je na vrh prišla skupina pohodnic in pohodnikov, s katerimi sem malo poklepetal, potem pa sem se počasi vrnil na izhodišče. 

Za sestop sem izbral pot mimo "Kolujev", ki je bila skorajda kopna, le sem ter tja je bilo potrebno preko kakšnega snežišča, vendar je bil sneg zaradi sonca mehak tako, da s prečenjem težav nisem imel. Več previdnosti pa je bilo potrebno na poti skozi gozd, kjer je kombinacija "ojuženega" snega, suhega listja, korenin in skal poskrbela, da koncentracija vse do korita ni popustila. 

Še ena lepa gorniška tura je bila.





















            

ponedeljek, 17. januar 2022

Zimska pravljica v Dolini Tamar

Ker je sneg v Bovcu skorajda že "pobralo", smo zimsko pravljico poiskali v Dolini Tamar. 

Malo po sedmi uri zjutraj smo se iz Bovca, preko Predela odpeljali najprej do Kranjska Gore, kjer smo smo se v pekarni oskrbeli z malico. No malica je bila bolj kot ne za naju z Lidijo, naša psička Elly je imela svoj obrok briketov in priboljškov že s seboj. Dobro oboroženi s pekovskimi dobrotami smo se nato odpeljali do NC (Nordijskega centra) Planica, kjer smo parkirali, mimogrede celodnevna parkirnina znaša 3,50 EUR. Sedem stopinj pod ničlo je bilo, modro nebo pa so prekrivali oblaki tako, da s soncem dobička ni bilo.  

Od NC Planica do Doma v Tamarju vodita dve poti, ki sta po težavnosti enakovredni, saj se obe vseskozi rahlo vzpenjata in več ali manj potekata po gozdu. Mi smo izbrali desno pot, ki je v poletnih mesecih namenjena predvsem gorskim kolesarjem, pozimi pa tekačem na smučeh. Tudi danes je bila pot vzorno urejena tako za tekaške navdušence z drsalno tehniko, kako tudi za tiste, ki prisegajo na klasični slog smučarskega teka. Ker tudi midva z Lidijo tečeva na smučeh, smo za hojo uporabljali le skrajni rob urejene poti in po progi nismo "tacali" in jo "luknjali". Celo pot do Doma v Tamarju, ki je tudi izhodišče za vzpon na Jalovec, Ponci ter Mojstrovke nas je spremljala čudovita zimska kulisa, saj je bila okolica, zaradi izredno nizkih temperatur še vedno na debelo obložena s snegom. 

V Domu v Tamarju smo se pogreli ob skodelici izvrstnega domačega čaja, nato pa smo se po drugi poti vrnili nazaj na izhodišče v Planico. Med potjo so se oblaki pričeli trgati in med vožnjo proti domu je posijalo tudi sonce. Za naš izlet sicer malce pozno, a bolje pozno, kot nikoli😊😊😊

Včasih prija tudi tak, nezahteven izlet, zgolj za dušo in sprostitev.

























 




































četrtek, 13. januar 2022

Juliana Trail, 20 etapa od Šmartnega do Solkana

Hojo po daljinski poti Juliana Trail sem nadaljeval z 20. etapo, ki poteka od Šmartnega v Brdih do Solkana. Malo pred sedmo zjutraj sem se iz mrzlega Bovca, termometer je kazal sedem stopinj pod ničlo, odpeljal do Solkana, kjer sem parkiral na brezplačnem parkirišču v bližini Solkanskega mostu.

Ker iz Solkana v Goriška Brda avtobus ne vozi ravno pogosto, me je v Šmartno odpeljala prijateljica Katja iz Nove Gorice. Iz Šmartnega, kjer me je že pozdravilo sonce sem se podal do 23 metrov visokega razglednega stopla v bližini Gonjač, od koder je lep razgled na Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Tržaški zaliv, Kras in Trnovski gozd, Goriška Brda spodaj pa so kot na dlani. Od stolpa sem sem med vinogradi spustil do vasice Kojsko, kjer sem si ogledal gotsko cerkvico svetega Križa, do katere vodi romarska pot oziroma križev pot na prostem. Ker je bila cerkvica zaklenjena si notranjosti žal nisem mogel ogledati, baje pa si velja ogledati glavni oltar iz leta 1515, ki naj bi bil prava paša za oči. Zanimivost te točke je tudi, da je v času turških vpadov tu stal tabor s štirimi stolpi, eden od njih pa se je ohranil vse do danes in služi kot cerkveni zvonik (vir: spletna stran Juliana Trail 20. etapa...).  

Ker je bilo na soncu prav prijetno, sem sedel na eno od klopi, kjer sem pomalical, po krajšem počitku pa pot nadaljeval skozi zaselka Figovica in Brestje proti Sabotinu, ki je dodobra prepreden s strelskimi jarki in kavernami iz obdobja I. svetovne vojne. V zaselku Brestje me je z laježem pozdravil tudi štirinožni kosmatinec, za katerega je prijazna starejša gospa povedala, da sicer ni hud, le sem ter tja rad zgrabi koga za hlače. Kot kaže mu moje pohodne hlače niso šle v slast, saj se je po krajšem ovohavanju vrnil tja, od koder je prišel. V nadaljevanju sem se po grebenu vzpenjal do 609 metrov visokega vrha Sabotina, kjer je bilo potrebno nekaj več previdnosti saj pot poteka preko ostrih skal, vseskozi pa me je spremljal pogled na smaragdno lepotico Sočo, Škabrijel in Sveto Goro oziroma Skalnico. Na vrhu Sabotina sem si ponovno privoščil nekaj minut počitka in manjši prigrizek, si v planinski dnevnik odtisnil žiga Juliana Trail in Sabotin ter užival v razgledu na Sveto Goro, reko Sočo, Julijske Alpe ter na Furlansko nižino. 

Z vrha sem po grebenski poti sestopil do ruševin cerkvice svetega Valentina, od tam pa po tako imenovani južni poti, ki je ena od markiranih planinskih poti na Sabotin do Sabotinske ceste. Po cesti pa sem se preko Solkanskega mostu s katerega je lep pogled na sosednji železniški most, z največjim kamnitim lokom na svetu, le še sprehodil do parkirišča, kjer sem po dobrih štirih urah hoje in skoraj osemnajstih prehojenih kilometrih, 20. etapo Juliana Trail zaključil. 

Po tako čudovitem dnevu nadaljevanje zagotovo sledi...