Pogledat sonči zahod na Kolovrat

Prosta sobota je bila kljub nizkim temperaturam namenjena aktivnostim na prostem. 

Dopoldan sva z Lidijo odšla v Log pod Mangartom, kjer sva na smučeh odtekla nekaj kilometrov. Kljub temu, da je termometer kazal šest stopinj pod ničlo se je na družinskem smučišču kar trlo ljudi, dočim na tekaški progi gneče ni bilo. Ker se je bližal čas kosila, sva po slabih dveh urah s tekom zaključila in se odpeljala domov. Po izvrstnem kosilu se prileže tudi nekaj počitka, kar sem seveda tudi sam upošteval, se zleknil pred televizor in spremljal drugo vožnjo ženskega smučanja.  

Po končanem smučanju pa je bil že čas, da se počasi odpravim na Kolovrat, če želim ujeti sončni zahod. Iz smeri Volč sem se odpeljal do odcepa za Solarje, kjer sem parkiral. Cesta proti Livškim Ravnam je zaradi snega tako ali tako zaprta oziroma je spremenjena v sankaško progo. Parkirišče je bilo nabito polno, na sankaški progi pa mlado in staro. Sam sem jo peš mahnil proti muzeju na prostem in naprej na 1138 metrov visok Trniški vrh. Ker sem imel do sončnega zahoda nekaj časa, sem se po utrjeni gazi, s Trniškega vrha sprehodil še do 1193 metrov visokega Nagnoja. Ker so oblaki deloma zastrli sonce sem se nadejal čudovite predstave, a so se tik pred je sonce utonilo pod obzorje razblinili tako, da je bila predstava zgolj lepa (hec😀😀). 

Lepo je bilo opazovati prelivanje barv, a ker se je že pričelo mračiti sem vrnil k avtomobilu in se odpeljal domov. 

Sončni zahodi s Kolovata človeka nikoli ne pustijo ravnodušnega.