torek, 30. julij 2019

Vogel - 1922 m

Po dolgem času spet v Tolmiskih gorah.

Tokrat sva z Lidijo opravila krožno pot, Tolminske Ravne - planina Razor - Vogel - preval Globoko - Vrh Planje - planina Razor - Tolminske Ravne.

Okoli 07.00 ure sva se po "adrenalinski" cesti odpeljala v Tolminske Ravne. Za vzpon do planine Razor sva izbrala sttmo pot, ki je v primerjavi z mulatjero, veliko bolj razgibana. Na planini Razor sva pomalicala in se poigrala s prijaznim psom ki je hotel kar z nama, a sva ga na koncu le prepričala, da je bolje če ostane pri lastnici. Kmalu za tem ko sva jo s planine Razor mahnila proti Voglu, sva srečala prijazno gospo iz Rovinja, ki nama je hitela pojasnjevati, da so nastanjeni v koči, da so ostali odšli na Vogel, ona pa zaradi zdravstvenih težav ne more in še in še. Po prijetnem klepetu sva le nadaljevala v smeri Vogla in že kmalu dohitela skupino, o kateri nama je pripovedovala gospa iz Rovinja. Seveda tudi tokrat nisva mogla mimo, ne da bi kakšne rekli o vremenu, lepoti gora ter o njihovih gorniških načrtih v prihodnjih dneh. V nadaljevanju nisva mogla niti mimo neštetih planik in drugega gorskega cvetja, ki ga je v Tolmknskih gorah res veliko. Po slabih dveh urah in pol hoje sva dosegla vrh Vogla, kjer sva si vzela nekaj minut za malico, počitek in fotografiranje. Se malo sva pokramljala s parom iz Logatca, ko je na vrh prišel iz Bohinjske strani, nato pa sva pot nadaljevala proti prevalu Globoko. Na nebu so si prevlado izmenjevali sonce in oblaki, zato hoja ni bila prenaporna. Po nekaj minutah sva prisla do razpotja, kjer sva zavila levo in se po strmi, nekoliko podrti poti povzpela na preval Globoko. S prevala Globoko sva se povzpela še na bližnji Vrh Planje, od koder je lep razgled na del Bohinjskega jezera in greben Tolminskih gora.  Z Vrha Planje sva sestopila do bivaka in si ogledala še utrdbo pod Globokim, nato pa sestopila na planino Razor, kjer sva si v koči privoščila okusne skutne štruklje. Ko sva se okrepčala in malo poklepetala z oskrbnico koče, sva se odpravila na izhodišče v Tolminske Ravne, kjer sva najinjo skoraj 15 kilometrov dolgo in 6 ur in pol dolgo gorniško turo zaključila.

Takoj, ko sva se vsedla v avto, da se odpeljeva v Tolmin se je pa vlilo

Prelep gorniški dan v Tolminskih gorah je bil.



























torek, 16. julij 2019

Od Koče pri Savici, do Doma Klementa Juga

Zjutraj sva se z Lidijo, z avtovlakom odpeljala v Bohinjsko Bistrico. Ker sva imela do odhoda avtobusa, ki vozi k slapu Savica še nekaj minut časa, sva si v bližnjem lokalu privoščila kavico in rogljiček. Saj pravijo, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva.

Midva sva pozajtrkovala, avtobus pa je tudi prišel in po dobre pol ure vožnje sva prispela do Koče pri slapu Savica, oziroma na izhodišče najine današnje ture. Od tu sva se odpravila proti Domu na Komni, kamor sva prispele po uri in petdesetih minutah hoje. Med potjo sva srečala nemško govorečega turista, ki se je v gore odpravil kar v natikačih. Nekaterim pa res ni pomoči...

Pri Domu na Komni je sledil prvi nekoliko daljši postanek, ki sva ga izkoristila za fotografiranje, malico in igranje z mladim "hišnim" mucem. Nadaljevala sva mimo Koče pod Bogatinom, do Bogatinskega sedla oziroma Vratc, kjer sva se nekaj minut spogledovala z Bogatinom, a sva vzpon nanj opustila in pot nadaljevala proti Krnskemu jezeru. Pot naju je kmalu pripeljala do kasarn "Za Lepočami", ki izvirajo iz časa Rapalske meje, kamnite stavbe, pa še vedno vztrajno kljubujejo zobu časa. Po ogledu objektov sva nadaljevala do Krnskega jezera, kjer je bilo skorajda kot na portoroški plaži, saj so obalo jezera dobesedno okupirali predvsem tuji turisti.

Po krajšem postanku sva od Krnskega jezera sestopila do Doma Klementa Juga, kjer sva si privoščila joto s klobaso, ki sva si jo nedvomno zaslužila.

Tu se je najina današnja tura zaključila.

V dobrih 5 urah sva prehodila skoraj 21 kilometrov ter opravila 1655 višinskih metrov.