Že dan prej sem razmišljal kam bi jo mahnil, saj zaradi obveznosti nisem mel prav veliko časa. Odločil sem se za Kobiljo glavo, saj letos sploh še nisem bil gor. Kljub temu, da jutranji pogled skozi okno ni obetal prav veliko, sem se odpeljal na planino Stador, kjer so me pričakale prav zimske razmere. Mraz, veter
in megla so me mimo, z ivjem bogato obloženega grmovja in dreves spremljali vse do "Šprince". Od tu napraj, pa popolnoma drug svet, toplo sonce in jasno, modro nebo brez enega samega oblačka. Hoja od "Šprince", pa vse do vrha je bila ena sama uživancija, saj je bil sneg trd tako, da se ni prediralo. Z vrha čudoviti razgledi na vrhove Tolminskih gora, Krna, Matajurja..., ki so se kot otoki dvigali iz morja nizke oblačnosti, ki je prekrivala Tolminsko kotlino in Baško grapo. Lepo je bilo.
