sreda, 26. maj 2021

Stegovnik - 1695 m

Drugi dan mini dopusta na Jezerskem sva se z Lidijo zbudila v jasno, a zelo mrzlo jutro, začinjeno s slano in sveže pobeljenimi vrhovi Kamniško Savinjskih Alp. 

Po zajtrku sva pripravila nahrbtnika in pohodne čevlje, cilj je bil Stegovnik, 1695 metrov visok vrh v Karavankah. Sprva sva nameravala opraviti krožno turo in sicer skozi okno gor, povratek pa čez Močnikovo sedlo, a sva prehitro zavila in se znašla pri kmetiji Rezman. Po predhodnem dovoljenju dokaj "sitne" lastnice kmetije, sva parkirala nekaj metrov višje in se odpravila na pot. Sprva sva hodila po široki gozdni cesti, a sva kmalu za oddajniki prišla do označenega razpotja, kjer sva zavila desno, in nadaljevala po blatni gozdni vlaki, vse do opuščene planine. S planine sva nadaljevala do Močnikovega sedla, kjer sva zavila desno in po nekaj minutah nadaljnje hoje dosegla gozdno cesto. Po gozdni cesti cesti sva nadaljevala do razpotja, kjer sva ponovno zavila desno in nadaljevala po označeni poti, ki se je pričela strmo vzpenjati ob hudourniškem potoku. Zaradi razmočenega terena in podrtega drevja je bila na strmem pobočju potrebna velika mera previdnosti, saj se zdrs ne bi ravno dobro končal. Po prečenju potoka se je pot nekoliko položila, a le do naslednjega razpotja za Stegovnik in Javorniški preval. Tu se je pot dobesedno postavila po konci, a je bil trud kaj kmalu poplačan, saj so se nama ob vedno redkejšem gozdu pričeli ponujati vedno lepši razgledi na okoliške vrhove. Po nekaj minutni hoji po grebenu Stegovnika, sva zavila desno, prečila krajšo izpostavljeno polico, ki je zavarovana z jeklenico ter se nato po sicer krajšem, a zelo strmem in za zdrs nevarnem odseku povzpela nazaj na greben, po katerem sva nato prišla na vrh Stegovnika.

Po vpisu v vpisno knjigo ter odtisu žiga v planinski dnevnik sva v lepem vremenu uživala v razgledu na okoliške vrhove, privoščila pa sva si tudi manjši prigrizek, saj kot pravi star pregovor "prazen žakelj ne stoji pokonci".

Na izhodišče sva se vrnila po poti vzpona, saj nisva bila ravno prepričana ali bi se ob sestopu skozi okno vrnila do avtomobila. Čeprav močno blatna, sva bila vesela, da sva kljub temu, da je bila pot zaradi razmočenega terena dokaj zahtevna, goro osvojila in se srečno vrnila.

Turo na Stegovnik bova še kdaj ponovila...😃😃😃

 b












                                        
                                                     



                                               






                               






 





torek, 25. maj 2021

Deževni potep po Zgornjem Jezerskem

Ker na vreme na srečo "ne" moremo vplivati, se je najin mini dopust na Jezerskem začel dokaj mokro. Ko sva se okoli desetih dopoldan pripeljala v Zgornje Jezersko, naju je pozdravilo sonce, a so se vsi upi o lepem vremenu prav kmalu razblinili. 

Po namestitvi v apartmaju, mimogrede ta je bil eden redkih, ki se ga je v tem času sploh dalo najeti, sva se z Lidijo hitro preoblekla, v nahrbtnik pospravila pelerini, nekaj pijače in energijsko ploščico ter se odpravila na pot. Ker so sonce že zdavnaj zastrli temni oblaki, sva si izbrala krožno pot okoli Planšarskega jezera in tako imenovanih ravenskih kmetij. Iz središča vasi sva se do Planšarskega jezera odpravila kar po cesti, ki vodi do mejnega prehoda z Avstrijo, Jezerski vrh. Že po nekaj minutah hoje sva začutila prve dežne kaplje, a naju to ni odvrnilo od nadaljevanja poti. Vedno močneje je deževalo, zato sva pod streho avtobusne postaje pri odcepu za Planšarsko jezero nekaj minut vedrila, da se je prva večja ploha nekoliko unesla. Ob rahlem rosenju sva nato prispela do jezera, ga obhodila ter nadaljevala do cerkve sv. Andreja. Ker se je v tem času spet močneje ulilo, sva si nadela dežni pelerini in težava je bila rešena. Pri cerkvi sv. Andreja sva zavila desno in pot nadaljevala do Šenkove domačije in naprej do Jenkove kasarne, kjer je urejen tudi etnografski muzej, ki pa je bil žal zaprt. Pri Jenkovi kasarni sva pod napuščem gospodarskega objekta ponovno nekaj minut vedrila, saj se je točno nad nama utrgal oblak. Od Jenkove kasarne sva se spustila do izhodišča tematske poti po dolini Ravenske Kočne, od tam pa sva se po cesti vrnila nazaj k jezeru. V gostilni ob jezeru sva se hotela malo posušiti in ogreti s kavico in kakavom, a glej ga zlomka, ravno v tem času je bila gostilna brez elektrike, tako da s kavo in kakavom ni bilo nič, Za povratek sva izbrala makadamsko pot ob reki Jezernici, po kateri sva prišla nazaj na izhodišče, kjer pa najinega deževnega izleta še ni bilo konec. Povzpela sva se še do stare cerkve sv. Ožbolta, ki datira v leto 811 in si ogledala bližnjo Karničarjevo kmetijo, šele nato pa sva se vrnila v apartma, kjer sva mokri potep zaključila.

Tudi v dežju je izlet lahko prav lep...


















nedelja, 16. maj 2021

Arheološki park Divje babe

Ker se vremenska kislica kar ne neha, smo z Lidijo in našo psičko Elly, prosto nedeljo izkoristili za obisk Arheološkega parka Divje babe. Vremensko obetavno jutro je obetalo sorazmerno lep dan, z vsaj nekaj urnim padavinskim predahom, kar se je tudi uresničilo. Vreme je zdržalo in če odmislim tistih nekaj klopov, ki jih je domov prinesla Elly ter moje dričanje po blatnem toboganu😀 smo se imeli prav lepo.

Začeli smo v kraju Reka, kjer smo takoj za mostom čez reko Idrijco parkirali ob informativnih tablah. Od tam smo se po cesti odpravili do zadnjih hiš, nato pa zavili levo na markirano planinsko pot, po kateri smo se kar nekaj časa strmo vzpenjali skozi gozd. Po okoli pol ure hoje smo prišli na sedlo, od koder smo nato pot do cerkve svetega Ivana nadaljevali po lepi in dobro varovani mulatjeri. Ko smo prispeli do cerkve smo najprej obiskali bližnjo razgledno točko od koder je lep pogled na dolino reke Idrijce in na okoliške vrhove Bohinjsko/Tolminskih gora, Porezna, Kojce, Bevkovega vrha, Jelenka in še in še. Ker so se nad Šebreljsko planoto pričeli zgrinjati temni oblaki se na razgledni točki nismo zadržali prav dolgo, temveč smo odšli še na ogled jam Divje babe, kjer je bila med arheološkimi izkopavanji najdena Neandertalčeva piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu, izdelana pa je bila iz kosti jamskega medveda.

Po končanem ogledu smo se vrnili nazaj k cerkvi svetega Ivana, kjer smo si privoščili nekaj minut za počitek in manjši prigrizek. Od cerkve smo se nato po poti vzpona vračali na izhodišče v Reko, a le do razpotja na sedlu, kjer smo nadaljevali naravnost po t.i. Poti po mulatjeri. Med sestopom, po sicer lepi a blatni in spolzki poti sem si privoščil dva akrobatska vložka, v katerih so najkrajšo potegnila oblačila, na katerih se je nabrala kar zajetna količina blata. Ob prihodu na izhodišče smo zadevo hitro uredili ob reki Idrijci tako, da smo se lahko kolikor toliko čisti vrnili domov.

Kmalu po zaključku izleta se je spet vlilo kot iz škafa in vremenska kislica se je lahko nadaljevala💦.