Ker letošnja zima ni prav nič skoparila s padavinami, se je nad 500 metri nadmorske višine nabrala že kar zajetna količina snega, v visokogorju pa je snega toliko, da ni pametno tvegati.
Z Lidijo sva lep zimski dan izkoristila za »krpljanje« po razglednem grebenu Kolovrata, ki se dviga na desnem bregu Soče, med Kobaridom in Tolminom. Parkirala sva na manjšem parkirišču v križišču za Solarje, kjer je bilo že v zgodnjih dopoldanskih urah kar precej živahno. Predstavniki skoraj vseh zimskih športnih panog smo se zbrali, od pohodnikov, smučarjev, turnih smučarjev, sankačev, skratka veliko sonca in svežega zraka željnih obiskovalcev.
Ko sva se opremila in si nadela krplje, sva se po zasneženi cesti podala proti muzeju na prostem, a sva pri planinskem smerokazu zavila levo in zakorakala v debelo snežno odejo. Najprej sva se povzpela na 1115 metrov visok vrh imenovan Na gradu, ki se nahaja nekje na sredini Kolovrata. Močno je pihalo, zato sva se na vrhu zadržala le toliko, da sva posnela nekaj fotografij, nato pa sva hitro sestopila v dolino pod Trniškim vrhom, kjer je bilo vetra bistveno manj. Sledil je vzpon na Trniški (Trinški) vrh, ki se s svojimi 1138 metri nahaja med vrhom Na gradu in vrhom imenovan Nagnoj, vrh pa krasi razvejana breza, ki že vrsto let kljubuje vremenskim ujmam. S Trniškega vrha sva po grebenu nadaljevala v smeri Kuka, med potjo pa sva srečala par iz bližnjih Volč, s katerim sva spregovorila nekaj besed ter se pogrela z vročim čajem iz termovke. Po nekaj minutah nadaljnje hoje, sva v bližini bivaka Zanuso zavila levo na zasneženo italijansko cesto, po kateri sva se vrnila nazaj na izhodišče.
Aktivno preživeto dopoldne v pravi zimski idili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar