1. DAN, ETAPA MILNGAVIE - DRYMEN
Želja, da bi z Lidijo obiskala daljinsko pot West Highland Way na Škotskem, uradne dolžine 154 kilometrov (nekje se omenja dolžina 151, spet drugje 156 kilometrov), se je porodila že pred nekaj leti. Daljinsko pot oziroma transverzalo West Highland Way so odprli leta 1980 in je bila sploh prva škotska daljinska pot, poteka pa iz kraja Milngavie do mesta Fort William.
V marcu leta 2020, le dober mesec pred tem, da željo uresničiva in odpotujeva na Škotsko, je prišla epidemija Covida-19 in stvari postavila na glavo. Po dveh letih pa nama je končno le uspelo in 25. maja sva z letališča Marco Polo v Benetkah odletela v Glasgow. Zakaj Glasgow? Zgolj zaradi logistike, saj je iz Glasgowa v Milngavie, kjer se uradno prične West Highland Way zgolj 20 minut vožnje z avtomobilom.
Po nočnem pristanku na letališču v Glasgowu sva najela prijaznega voznika Uberja po imenu Barry, ki naju je odpeljal v Milngavie, kjer sva imela rezervirano nočitev v hotelu Premier Inn. Med vožnjo nama je Barry v zanimivem dialektu in ob odprtih oknih na avtomobilu, pri borih devetih stopinjah nad ničlo hitel razlagati, da bo vreme lepo, obenem pa so dežne kaplje močile vetrobransko steklo avtomobila. Kakor koli, vožnja je hitro minila in že sva bila na recepciji hotela, kjer naju je nočni receptor že pričakoval. Utrujena od poti sva v hotelski sobi, kjer je bilo zgolj dobrih 17 stopinj legla v posteljo in zaspala.
Zjutraj sva se zbudila v deževno jutro, a roko na srce, drugega skorajda nisva pričakovala. Hitro sva se oblekla in se odpravila v bližnji lokal, kjer so nama postregli z zajtrkom, ki ga midva sicer nisva vajena (ocvrta jajca, slanina, pečen fižol, pečene gobe, klobase, nekaj podobnega naši krvavici...), skratka tradicionalen škotski zajtrk oz kot domačini pravijo "full breakfast". Po zajtrku sva spakirala vsak svoj nahrbtnik, mimogrede moj je tehtal okoli 15, Lidijin pa okoli 12 kg in se odpravila proti središču vasi, kjer se pri kamnitem obelisku uradno prične West Highland Way. V središču vasi so naju prijazni domačini ustavljali in naju spraševali ali odhajava na West Highland Way, naju spodbujali in nama želeli srečno in varno pot, spraševali ali želiva, da naju fotografirajo, skratka prijazni in ustrežljivi, da bolj skoraj da ne bi mogli biti.
Že takoj na startu sva spoznala tudi prijaznega Italijana, ki se je tako kot midva odpravljal na pot. Po kratkem pogovoru in fotografiranju smo odšli vsak po svoje, vendar smo se v nadaljevanju še večkrat srečali. Od obeliska v središču vasi naju je pot vodila po sprehajalnih poteh in stezah ter po trasi nekdanje železniške proge. Že prvi dan sva se spoznala z značilnim Škotskim vremenom, saj sva si denimo v roku ene ure, najmanj petkrat oblekla, pa tudi slekla pelerino. Na poti sva videla prvo jezero Craigallian, ki je priljubljeno med ribiči, pa spomenik tabornemu ognju - Craigallian Fire, ki je tam neprekinjeno gorel od leta 1920, do izbruha II. svetovne vojne. Bil je svetilnik druženja na prostem v času revščine in velike brezposelnosti (vir: spletna stran Walkhighlands). Ob vznožju "gore" Dumgoyne sva videla destilarno viskija Glengoyne, vendar si je zaradi dokajšnje oddaljenosti s poti, po kateri sva hodila, nisva šla pobliže ogledat. Po prečenju Gartnessovega mostu sva videla nekaj zanimivih kamnitih hišic, kjer sva na stopnicah ene od njih tudi malce posedela. Z lastnikom hišice, starejšim domačinom smo malo poklepetali o Škotski in Sloveniji, pa o epidemiji Covida-19, niti temi vreme se nismo mogli izogniti. Po prijetnem klepetu sva pot nadaljevala v vasico Drymen, kjer sva imela rezervirano nočitev v hotelu Buchanan Arms Hotel & Spa. Kljub temu, da hotel premore bazen in masažni bazen (jacuzzi), ne enega, ne drugega zaradi covidnih ukrepov ni bilo moč uporabljati. Po namestitvi v hotelski sobi sva si privoščila dolgo, vročo kopel v sicer ne prav veliki kadi. Po kopeli sva se odpravila na lov za večerjo ter ugotovila, da so trgovinice in lokali v vasi več ali manj že zaprti, čeprav je bila ura šele 18.00 popoldan. Končno sva le našla odprt lokal The Clachan Inn, kjer sva pojedla dobro pico in "Fish and Chips" - ocvrto ribo s krompirčkom. Po večerji sva se vrnila v hotelsko sobo ter legla k počitku, saj je bila naslednji dan pred nama nova, še daljša etapa.
Prvi dan sva prehodila 21,2 km poti na WHW, skupaj pa 37,7 km.
|
Hotel Premier Inn v vasi Milngavie, kjer sva prenočila
|
|
Domiselno... |
|
Obelisk na uradnem začetku poti West Highland Way |
|
Mi2 |
|
Začetek poti West Highland Way |
|
Nekaj znamenitosti na poti |
|
Pa sem šel... |
|
Kar nekaj podobnih sva videla ob poti |
|
Jezero Craigallian |
|
Jezero Craigallian |
|
Prvi malo daljši postanek |
|
Spomenik tabornemu ognju |
|
Cvetoči Rododendron se bohoti na vsakem koraku |
|
Ali tak zaključiš West Highland Way?😁 |
|
Lično urejeno... |
|
Zastava pa plapola skorajda pri vsaki hiši |
|
Gor in dol... |
|
Škotsko govedo |
|
Fazan se je mirno pasel med tropom ovac |
|
Za orientacijo... |
|
Lidija se spomnila na našo psičko Elly |
|
Honesty box - škatla poštenja, vzameš in plačaš |
|
Pelerina gor, pelerina dol, pa spet in spet |
|
Nič koliko takih vrat pašnih ograd sva odprla, pa seveda tudi zaprla |
|
Midva sva gledala njo, ona pa naju, brez strahu |
|
Na Gartnessovem mostu - voda pa skorajda črna |
|
Proti vasi Drymen, vse polno je rumeno cvetočih grmov Gorseta (Konja), ki pa tudi močno zbodejo |
|
Najino prenočišče v vasici Drymen |
|
Končno bova večerjala |
|
Pa veseli Škot, ki nama je takoj povedal, da sta tu pivo in viski odlična - je videti ja😂😂 |
|
Midva sva se držala brezalkoholnih pijač |
|
Ocvrta riba s krompirčkom... |
|
...in slastna pica |
Ni komentarjev:
Objavite komentar