sobota, 28. maj 2022

West Highland Way (Škotska)

3. DAN, ETAPA ROWARDENNAN - INVERARNAN

Tretji dan hoje po West Highland Way je bila pred nama z Lidijo morda najtežja etapa na celotni poti. 

Po zajtrku v hotelu Rowardennan, kjer so naju oborožili še z brezplačnim "lunch paketom", po naše malico, sva se s prijazno receptorko dogovorila še za "baggage transfer" - prevoz prtljage enega od nahrbtnikov. Lidiji se je namreč vnela ahilova tetiva, zaradi česar sva se odločila, da tehnično najtežjo etapo prehodi brez težkega nahrbtnika. 

Po opravljenih formalnostih sva se po široki makadamski poti odpravila proti Youth Hostlu, ki se nahaja v bližnjem centru za obiskovalce. Tu se prične tudi pot na Ben Lomond, 974 metrov visok vrh, ki leži znotraj istoimenskega nacionalnega spominskega parka, ki je posvečen vsem padlim in pogrešanim Škotom v drugi svetovni vojni. V nadaljevanju naju je slikovita pot skorajda ves čas vodila ob obali jezera Loch Lomond, s čudovitimi razgledi na jezero in okoliške vrhove. Po slabih štirih urah hoje sva prišla do Inversnaida, kjer se nahaja zgolj hotel in manjše pristanišče za turistične ladjice in čolne. Nekaj minut počitka sva izkoristila za ogled čudovitega slapu Snaid Burn, nato pa pot nadaljevala proti Inverarnanu. Naslednji dobri dve uri hoje po ozki in občasno dokaj blatni in spolzki poti, ki je speljana tik nad jezerom sta bili kar zahtevni. Pot s številnimi vzponi in spusti čez korenine dreves in drseče kamne ter skale, nekje so nameščene celo velike lesene stopnice, je zahtevala dobršno mero previdnosti in zanesljiv korak. Morebiten zdrs bi se kaj lahko končal s padcem, nekaj metrov globoko v jezero ali pa celo na skale, kar bi bilo še bistveno slabše. Znamenitost navedenega odseka so divje koze, ki jih sicer prej zavohaš kot opaziš ter jama Roba Roya, kjer naj bi slavni razbojnik zadrževal svoje ujetnike. Midva divjih koz nisva ne vohala, niti videla, pa tudi jame si nisva šla ogledat, saj po informacijah, ki sva jih imela s spleta niti ni vredna ogleda, pa še dostop čez ogromne in spolzke balvane, ki blokirajo vhod v jamo ni posebno enostaven. 

Nama je najzahtevnejše odsek uspelo prehoditi brez večji težav in po dobrih dveh urah hoje sva prišla iz gozda na travnik, od koder sva imela lep razgled na jezero in porušeno hišo. Pot naju je preko travnika vodila do porušene hiše in naprej do zavetišča, za katerega skrbi Združenje Mountain Bothiest, ki vzdržuje okoli 100 zavetišč v najodročnejših predelih Velike Britanije (vir: spletna stran Walkhighlands). Pred nama je bila še okoli ura in pol hoje do Inverarnana, pot pa naju je vodila preko zamočvirjenih travnikov, kjer so ponekod pohodnikom pri prečenju v pomoč lesena bruna. Po krajšem vzponu je sledil le še spust skozi gozd do kampa Beinglas Farm, od tam pa še nekaj maj kot kilometer hoje do Inverarnana, kamor sva prispela nekaj po 17.00 uri. Ker sva imela nočitev rezervirano v kampu Pine Tress Leisure Park v Tyndrumu, ki je okoli 20 minut vožnje iz Inverarnana, avtobus pa sva zamudila, sva se na recepciji hotela v Inverarnanu pozanimala ali v Tyndrum pelje še kakšen avtobus. Receptorka nama je povedala, da pelje samo ob 19.30 uri, kar pa je bilo za naju prepozno, saj je bila recepcija v kampu odprta samo med 15.00 in 19.00 uro. Poklicala sva v kamp in receptorki razložila težavo, a nama je prijazna receptorka povedala, da bodo imeli recepcijo odprto dokler ne prideva v kamp. Ko sva od receptorke v hotelu v Inverarnanu želela dobiti številko kakšne taxi službe nama je ni želela dati, s pojasnilom, da se pričenja praznovanje jubileja 70 let vladanja kraljice Elizabete II. in da so vsi taxiji zasedeni. 

Glede taxijev je imela receptorka prav, saj je telefon v večini taxi služb zvonil v prazno, v eni pa mi je sicer prijazen možak razložil, da so vsa njihova vozila zasedena. No glede avtobusa pa se je receptorka uštela, saj sem pri pregledu voznega reda na spletu  ugotovil, da avtobus pelje tudi ob 18.30 uri. In res je pripeljal ter naju odpeljal v Tyndrum tako, da sva v kamp prispela deset minut pred zaprtjem recepcije. 

Po namestitvi v lični glamping hiški sva si privoščila dolgo in vročo prho, oprala oblačila ter si pripravila večerjo, tokrat izvrsten dehidriran obrok, riž s piščancem.😂😂😂 

Po večerji sva se skobacala v spalno vrečo in zaspala. 

Tretji dan sva prehodila 26,1 km poti na WHW, skupaj pa 40,7 km. 





 







































Ni komentarjev:

Objavite komentar