Danes sva z Lidijo opravila dolgo željeno prečenje od "D" postaje Kaninske žičnice, do Rombona, od tam pa sva sestopila v Bovec.
Nekaj pred osmo zjutraj sva prišla na "A" postajo Kaninske žičnice, kjer je bilo že kar veliko ljudi, večinoma turistov, ki v poletnih mesecih, tako ali drugače opremljeni oblegajo Kanin. Midva sva se odpeljala do vrha oziroma do "D" postaje, kjer sva pričela s hojo. Najprej sva se povzpela na Sedlo, od koder sva kar po smučišču sestopila do Prevale, kjer sva stopila na označeno planinsko pot proti Rombonu. Razgledna in razgibana pot, z vzponi in spusti naju je preko pobočji Lope pripeljala do sedla med Lopo in Kotlom, kjer se levi odcepi pot na Veliko Črnelsko špico. Tu sva si privoščila krajši počitek za malico nato pa pot nadaljevala proti Rombonu. Na sedlu med Veliko Črnelsko špico in Vrhom Ribežnov se nama je odprl lep razgled na Mangart in Jalovec, na Triglav ter na Rabeljske špice, a prav dolgo nisva mogla uživati v razgledu, saj naju je čakala še kar dolga pot do Bovca. V nadaljevanju naju je pot pripeljala do ostalin iz I. svetovne vojne, nato pa sva se pričela vzpenjati proti vrhu Rombona. Ko sva prišla do kamnitih stopnic, okoli pol ure hoje do vrha Rombona sva se odločila, da na vrh ne bova šla, temveč sva nadaljevala naravnost po brezpotju ter preko balvanov prišla na melišča pod Rombonom, kjer sva ulovila označeno planinsko pot po kateri sva sestopila do Čukle. Naj povem, da ta del poti ni markiran, kar opozarja tudi napis na skali, pa tudi nekaj previdnosti ne bo odveč pri skakanju po balvanih ter iskanju prehodov med njimi. Z nekaj smisla za orientacijo, pa težav ne bi smelo biti.
S Čukle sva sestopila do planine Goričica, od tam pa v Zavrzelno v Bovcu, kjer sva dobrih 6 ur trajajočo in okoli 15 kilometrov dolgo turo zaključila. Lepa, razgledna pot tehnično sicer ni zahtevna, potrebno pa je imeti kar nekaj kondicije, da o zadostni količini vode, predvsem poleti sploh ne govorim.
Priporočava....
Ni komentarjev:
Objavite komentar