Iz Mežice, ki je bila nekaj dni najin drugi doma sva se odpeljala do parkirišča Koče na Naravskih ledinah, ki je bilo najino izhodišče za vzpon na Uršljo goro. Ne ravno razgledna in zanimiva pot, le ta namreč skoraj vseskozi poteka skozi strnjen gozd, naju je v dobri uri pripeljala do razpotja zimske in letne poti, pod vrhom Uršlje gore. Odločila sva se za letno pot, po kateri sva v nekaj minutah dosegla vrh.
Razgled z vrha je bil zaradi oblakov nekoliko okrnjen, a naju to ni prav preveč motilo. Po nekaj minutnem postanku na vrhu sva se odpravila do planinske koče, kjer sva si privoščila okusen borovničev štrudelj oziroma zavitek ter domač malinov liker. Odžejala pa sva se s temnim radlerjem z okusom limone in nizko vsebnostjo alkohola. Po malici sva si ogledala še notranjost cerkve Svete Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji, se vpisala v vpisno knjigo ter v planinski dnevnik odtisnila žige.
Od cerkve sva se do razpotja zimske in letne poti vrnila po zimski poti, nato pa po poti vzpona sestopila na izhodišče pri Koči na Naravskih ledinah, kjer sva najin izlet tudi zaključila.
Pa sva osvojila oziroma obiskala še en vrh, kjer poprej še nisva bila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar