Juliana Trail, 20 etapa od Šmartnega do Solkana

Hojo po daljinski poti Juliana Trail sem nadaljeval z 20. etapo, ki poteka od Šmartnega v Brdih do Solkana. Malo pred sedmo zjutraj sem se iz mrzlega Bovca, termometer je kazal sedem stopinj pod ničlo, odpeljal do Solkana, kjer sem parkiral na brezplačnem parkirišču v bližini Solkanskega mostu.

Ker iz Solkana v Goriška Brda avtobus ne vozi ravno pogosto, me je v Šmartno odpeljala prijateljica Katja iz Nove Gorice. Iz Šmartnega, kjer me je že pozdravilo sonce sem se podal do 23 metrov visokega razglednega stopla v bližini Gonjač, od koder je lep razgled na Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Tržaški zaliv, Kras in Trnovski gozd, Goriška Brda spodaj pa so kot na dlani. Od stolpa sem sem med vinogradi spustil do vasice Kojsko, kjer sem si ogledal gotsko cerkvico svetega Križa, do katere vodi romarska pot oziroma križev pot na prostem. Ker je bila cerkvica zaklenjena si notranjosti žal nisem mogel ogledati, baje pa si velja ogledati glavni oltar iz leta 1515, ki naj bi bil prava paša za oči. Zanimivost te točke je tudi, da je v času turških vpadov tu stal tabor s štirimi stolpi, eden od njih pa se je ohranil vse do danes in služi kot cerkveni zvonik (vir: spletna stran Juliana Trail 20. etapa...).  

Ker je bilo na soncu prav prijetno, sem sedel na eno od klopi, kjer sem pomalical, po krajšem počitku pa pot nadaljeval skozi zaselka Figovica in Brestje proti Sabotinu, ki je dodobra prepreden s strelskimi jarki in kavernami iz obdobja I. svetovne vojne. V zaselku Brestje me je z laježem pozdravil tudi štirinožni kosmatinec, za katerega je prijazna starejša gospa povedala, da sicer ni hud, le sem ter tja rad zgrabi koga za hlače. Kot kaže mu moje pohodne hlače niso šle v slast, saj se je po krajšem ovohavanju vrnil tja, od koder je prišel. V nadaljevanju sem se po grebenu vzpenjal do 609 metrov visokega vrha Sabotina, kjer je bilo potrebno nekaj več previdnosti saj pot poteka preko ostrih skal, vseskozi pa me je spremljal pogled na smaragdno lepotico Sočo, Škabrijel in Sveto Goro oziroma Skalnico. Na vrhu Sabotina sem si ponovno privoščil nekaj minut počitka in manjši prigrizek, si v planinski dnevnik odtisnil žiga Juliana Trail in Sabotin ter užival v razgledu na Sveto Goro, reko Sočo, Julijske Alpe ter na Furlansko nižino. 

Z vrha sem po grebenski poti sestopil do ruševin cerkvice svetega Valentina, od tam pa po tako imenovani južni poti, ki je ena od markiranih planinskih poti na Sabotin do Sabotinske ceste. Po cesti pa sem se preko Solkanskega mostu s katerega je lep pogled na sosednji železniški most, z največjim kamnitim lokom na svetu, le še sprehodil do parkirišča, kjer sem po dobrih štirih urah hoje in skoraj osemnajstih prehojenih kilometrih, 20. etapo Juliana Trail zaključil. 

Po tako čudovitem dnevu nadaljevanje zagotovo sledi...

Pogledat sonči zahod na Kolovrat

Prosta sobota je bila kljub nizkim temperaturam namenjena aktivnostim na prostem. 

Dopoldan sva z Lidijo odšla v Log pod Mangartom, kjer sva na smučeh odtekla nekaj kilometrov. Kljub temu, da je termometer kazal šest stopinj pod ničlo se je na družinskem smučišču kar trlo ljudi, dočim na tekaški progi gneče ni bilo. Ker se je bližal čas kosila, sva po slabih dveh urah s tekom zaključila in se odpeljala domov. Po izvrstnem kosilu se prileže tudi nekaj počitka, kar sem seveda tudi sam upošteval, se zleknil pred televizor in spremljal drugo vožnjo ženskega smučanja.  

Po končanem smučanju pa je bil že čas, da se počasi odpravim na Kolovrat, če želim ujeti sončni zahod. Iz smeri Volč sem se odpeljal do odcepa za Solarje, kjer sem parkiral. Cesta proti Livškim Ravnam je zaradi snega tako ali tako zaprta oziroma je spremenjena v sankaško progo. Parkirišče je bilo nabito polno, na sankaški progi pa mlado in staro. Sam sem jo peš mahnil proti muzeju na prostem in naprej na 1138 metrov visok Trniški vrh. Ker sem imel do sončnega zahoda nekaj časa, sem se po utrjeni gazi, s Trniškega vrha sprehodil še do 1193 metrov visokega Nagnoja. Ker so oblaki deloma zastrli sonce sem se nadejal čudovite predstave, a so se tik pred je sonce utonilo pod obzorje razblinili tako, da je bila predstava zgolj lepa (hec😀😀). 

Lepo je bilo opazovati prelivanje barv, a ker se je že pričelo mračiti sem vrnil k avtomobilu in se odpeljal domov. 

Sončni zahodi s Kolovata človeka nikoli ne pustijo ravnodušnega.

Zimski Matajur - 1642 m

Zadnji dve zimi je tudi Matajur deležen kar zajetne snežne odeje, zato ne čudi, da je priljubljena izletniška točka tako pohodnikov, kot tudi krpljarjev in turnih smučarjev.

Sončno, a hladno zimsko soboto sva se z Lidijo peko Livka odpeljal do vasi Matajur v Italiji, od koder sva se nato peš odpravila na vrh Matajurja. Do koče Pelizzo sva se vzpenjala po cesti, ki je bila očiščena in normalno prevozna, od koče naprej pa sva iskala utrjene poti in prehode, kjer se sneg ni prediral. Nekje na polovici poti proti vrhu sva krenila levo v smeri Doma na Matajure, na sedlu pa sva se ponovno usmerila nekoliko desno in prišla do smerne table ki označuje razcep poti za Matajur in Dom na Matajure. Od razcepa sva jo ubrala naravnost navzgor in po nekajminutnem strmem vzponu dosegla vetrovni vrh Matajurja. Zaradi mrzlega vetra sva posnela le nekaj fotografij, nato pa sva se umaknila v notranjost kapelice, kjer sva se pogrela z vročim čajem iz termovke in si privoščila manjši prigrizek.

Po krajšem počitku sva se napotila nazaj proti izhodišču, a sva si zaradi poledenele podlage nadela mini dereze, ki so primerne za poledenele poti in manjše naklone, nikakor pa ne za obisk visokogorja.

Lep zimski dan na Matajurju...

 

Po zasneženi Kaninski mulatjeri na B postajo gondole Kanin

Po nočnem sneženju se je naredil lep zimski dan, ki bi ga bilo škoda zapraviti. Sprva sem nameraval na Kobiljo glavo, ker pa cesta proti planin Stador še ni bila splužena, sem se odločil ostati na Bovškem. 

Izbral sem Kaninsko mulatjero, ki povezuje B in A postajo gondole Kanin, le da sem jaz pot opravil v obratni smeri. Po sveže zapadlem snegu, ki je ponekod segal tudi preko kolen, sem se skozi gozd vzpenjal proti B postaji. Izza oblakov je kmalu pokukalo tudi sonce in še polepšalo, že tako čudovito zimsko kuliso. Ob izstopu iz grape sem nadaljeval levo v smeri B postaje, desno pa se odcepi pot proti planini Krnica. Pred skalnim usekom, kjer so vojaki v 1. svetovni vojni speljali vojaško oskrbovalno pot za Soško fronto, sem splašil gamsa, ki se je v nekaj elegantnih skokih povzpel po strmem skalnem pobočju, parkrat zažvižgal in že ga ni bilo več. Na skalnem useku sem nekaj časa užival v razgledu na bovško kotlino ter na okoliške vrhove, nato pa pot nadaljeval proti B postaji, kamor sem prispel po približno desetih minutah nadaljnje hoje. Tu sem si po napornem gaženju snega, na soncu privoščil nekaj minut počitka in manjši prigrizek, nato pa sem se po cesti vrnil nazaj na izhodišče v Bovec. 

Lep zimski izlet sem imel.