S Kanina do Rombona in v Bovec

Danes sva z Lidijo opravila dolgo željeno prečenje od "D" postaje Kaninske žičnice, do Rombona, od tam pa sva sestopila v Bovec.

Nekaj pred osmo zjutraj sva prišla na "A" postajo Kaninske žičnice, kjer je bilo že kar veliko ljudi, večinoma turistov, ki v poletnih mesecih, tako ali drugače opremljeni oblegajo Kanin. Midva sva se odpeljala do vrha oziroma do "D" postaje, kjer sva pričela s hojo. Najprej sva se povzpela na Sedlo, od koder sva kar po smučišču sestopila do Prevale, kjer sva stopila na označeno planinsko pot proti Rombonu. Razgledna in razgibana pot, z vzponi in spusti naju je preko pobočji Lope pripeljala do sedla med Lopo in Kotlom, kjer se levi odcepi pot na Veliko Črnelsko špico. Tu sva si privoščila krajši počitek za malico nato pa pot nadaljevala proti Rombonu. Na sedlu med Veliko Črnelsko špico in Vrhom Ribežnov se nama je odprl lep razgled na Mangart in Jalovec, na Triglav ter na Rabeljske špice, a prav dolgo nisva mogla uživati v razgledu, saj naju je čakala še kar dolga pot do Bovca. V nadaljevanju naju je pot pripeljala do ostalin iz I. svetovne vojne, nato pa sva se pričela vzpenjati proti vrhu Rombona. Ko sva prišla do kamnitih stopnic, okoli pol ure hoje do vrha Rombona sva se odločila, da na vrh ne bova šla, temveč sva nadaljevala naravnost po brezpotju ter preko balvanov prišla na melišča pod Rombonom, kjer sva ulovila označeno planinsko pot po kateri sva sestopila do Čukle. Naj povem, da ta del poti ni markiran, kar opozarja tudi napis na skali, pa tudi nekaj previdnosti ne bo odveč pri skakanju po balvanih ter iskanju prehodov med njimi. Z nekaj smisla za orientacijo, pa težav ne bi smelo biti. 

S Čukle sva sestopila do planine Goričica, od tam pa v Zavrzelno v Bovcu, kjer sva dobrih 6 ur trajajočo in okoli 15 kilometrov dolgo turo zaključila. Lepa, razgledna pot tehnično sicer ni zahtevna, potrebno pa je imeti kar nekaj kondicije, da o zadostni količini vode, predvsem poleti sploh ne govorim.

Priporočava....

Slemenova špica - 1911 m

Zaradi nestabilnega vremena, sem si za zadnji dan dopusta izbral sprehod na Slemenovo špico. 

Ker sem že v naprej vedel, da bo na Vršiču nepopisna gneča sem se na prelaz odpeljal z avtobusom. Izredno pametna odločitev me je stala pičla dva eura, govorim o dveh eurih v obe smeri, da ne bo pomote. Ko smo se nekaj pred osmo uro pripeljali na Vršič, je na prelazu že vladal pravi prometni kaos, prav nič drugače kot leta poprej. Za vzpon sem izbral označeno planinsko pot, na kateri se je že trlo takšnih in drugačnih pohodnikov. Ker so se po nebu podili sumljivo temni oblaki, sem malo pohitel in na vrh prišel v petdesetih minutah. Zaradi gneče sem se na vrhu zadržal le toliko, da sem posnel nekaj fotografij, nato pa sem sestopil do kotanj na Slemenu, kjer sta bili nekoč jezerci. Tu sem nekaj minut posedel na eni od skal in pojedel energijsko ploščico. Po krajšem počitku sem pot nadaljeval po meliščih pod Mojstrovko, kjer sta bili še dve večji snežišči, a sem ju brez težav obhodil. Nekaj minut sem se zadržal pri vstopu v Hanzovo pot, in opazoval adrenalina željno armado ljudi, ki je čakala na vstop v zavarovano smer. Od vstopa v Hanzovo pot sem nadaljeval do sedla Vratca, od koder sem nato sestopil na Vršič. 

Ker sem imel še nekaj časa sem, pred Tičarjevim Domom popil kavico, nato pa sem se z avtobusom odpeljal nazaj v Bovec. 

Lep, dopoldanski izlet je bil...

Begunjščica - 2060 m

Že dan pred vzponom na Begunjščico sva se z Lidijo nastanila v okolici Tržiča, saj je od Bovca do Ljubelja kar dolga pot.

Naslednji dan sva se nekaj po peti uri zjutraj odpeljala do mejnega prehoda Ljubelj in parkirala na parkirišču pod smučarskim centrom Zelenica. Oblačno in megleno jutro je bilo, pravo nasprotje od tega, kar so napovedovali vremenoslovci. Za vzpon sva izbrala Bornovo pot, ki vodi na planino Preval, saj se nama je ob pregledovanjih na spletu zdela razgledna, razgibana in slikovita, ker vodi skozi rov. Ker sva pred vzponom na spletu zasledila, da je vstop v rov delno zasut in se je potrebno plaziti po vseh štirih sva ob prihodu do rova ugotovila, da vse skupaj ni tako hudo. Res sva se morala nekoliko skloniti in že sva bila v okoli 200 metrov dolgem rovu, ki je zaradi prezračevanja in osvetlitve, vmes prekinjen z odprtino. Predor je dal napraviti baron Julij Born, lastnik vile in Šentanskega rudnika na Ljubelju, ki je bil velik ljubitelj divjih živali. Na tem območju je naselil večje število jelenov, košut in kozorogov, zato mu je predor omogočal lažji dostop do lovišč na južni strani Begunjščice ter lažji prehod preko gozdov in melišč (vir: www.visit-trzic.com). Po okoli uri hoje sva prišla na planino Preval, kjer sva pozajtrkovala ter razmislila o nadaljevanju poti na Begunjščico. Odločila sva se za delno zahtevno pot, ki čez Rožo pripelje do Roblekovega doma na Begunjščici. Po poti, ki se prečno vzpenja preko južnih, strmih pobočji Begunjščice in je na nekaj mestih varovana s klini sva prišla do Roblekovega doma na Begunjščici, ki je bil zavit v gosto meglo. Tu sva si namenila nekaj minut počitka in kavico, saj naju je čakala še dobra ura strmega vzpona na vrh Begunjščice. Po kratkem počitku sva se odpravila proti vrhu a trdovratna megla je kar vztrajala in šele zadnjih nekaj deset metrov pod vrhom naju je pozdravilo sonce. Na vrhu, s katerega zaradi megle in oblakov prav dih jemajočega razgleda ni bilo, sva spoznala Tanjo in Mareta iz Radovljice ter njuno prikupno psičko, pasme Borderski ovčar (Border collien), ki sta na vrh prišla čez Kalvarijo. 

Ob sestopu smo del poti prehodili skupaj in sicer smo sestopili do Roblekovega doma in nadaljevali preko Poljške planine do planine Planinca, kjer so se razšli. Midva sva zavila levo in se po gozdni cesti povzpela do planine Preval, kjer sva si po naporni turi privoščila zasluženo kosilo z okusno zelenjavno enolončnico in ogromnim skutnim štrukljem z drobtinicami in domačo brusnično marmelado. Po kosilu sva se po Bornovi poti vrnila do avtomobila na Ljubelju, kjer sva okoli deset ur trajajočo in triindvajset kilometrov dolgo turo, na kateri sva naredila za okoli dva tisoč metrov vzponov in prav toliko spustov zaključila. 

Utrujena a zadovoljna sva se odpeljala v najin začasni dom v bližini Tržiča, kjer sva se preoblekla v kopalke in se hitro odšla sproščat v bazenski kompleks Gorenjska plaža Tržič.