Čez Podrto goro - 827 m na Kovk - 961 m

Današnji gorniški izlet je izbrala Lidija, ki je pred nekaj dnevi praznovala osebni praznik in moram jo pohvaliti, da je izbrala res lepo in zanimivo turo.

Iz Ajdovščine sva se čez Podrto goro povzpela na Kovk, za vzpon pa sva izbrala sprva neoznačeno stezo, ki se prične v "Jamcah" oziroma pri kilometrski oznaki štev. 5, na cesti Ajdovščina - Col. Kljub temu, da sva sledila opisu s spletne strani Hribi.net, sva sprva nekoliko "raziskovala"😏, da sva v gozdu našla pravo stezico, po kateri sva prišla na večjo jaso, od tam pa na kolovoz, po katerem sva nadaljevala vse do razpotja, kjer sva zavila desno v smeri pečin Podrte gore. Po strmi stezi sva nadaljevala do razgledišča, od koder se nama je ponudil lep razgled na Ajdovščino in Vipavsko dolino, po nekaj minutah nadaljnje hoje, pa sva prišla do kapelice in vpisne skrinjice z žigom Podrte gore. Kot zanimivost, z vrha omenjene gore, se je pred časom odlomil večji kos stene, zaradi česar je gora dobila takšno ime (vir: Hribi.net). Po vpisu v vpisno knjigo in odtisu žiga v Planinski dnevnik sva nekaj minut posedela na klopci in se nekoliko okrepčala, obenem pa uživala v razgledu na Vipavsko dolino. S Podrte gore sva po označeni planinski poti, pot nadaljevala v smeri Kovka, vmes pa sva se povzpela še na razgledni, 897 metrov visok Kraguljc, na katerem se nahaja trigonometrična točka. S Kraguljca sva se spustila do vzletišča jadralnih zmajarjev in padalcev Sončnica, kjer se je na vzlet pripravljalo lepo število padalcev in zmajarjev, kar pa sploh ni bilo čudno, saj so bili pogoji za letenje idealni. Z vzletišča sva nadaljevala v smeri Kovka ter po nekaj minutah dosegla vrh na katerem stoji križ ter vpisna skrinjica z žigom. 

Ker je bila klopca zasedena sva si poiskala prostor v mehki travi, kjer sva na toplem spomladanskem soncu uživala v dobrotah iz nahrbtnika ter v razgledu na Vipavsko dolino, Nanos, Golake ter Čaven. Po vpisu v vpisno knjigo ter odtisu žiga v Planinski dnevnik, sva se po poti vzpona vrnila na izhodišče, kjer sva res lep gorniški izlet zaključila.

Po končanem izletu sva se odpeljala še v Novo Gorico, kjer sta naju prijateljici razveselili še z izvrstno, predvsem pa zdravo različico čokoladne torte z višnjami, super kavo ter pijačo naše in vaše mladosti.😁😁

Res je bil lep dan....

Krasji vrh - 1773 m

Prost dan, jutranje nebo pa brez slehernega oblačka. Ker bi bil greh ostati doma, sem se odločil za zimski vzpon na Krasji vrh. 

Hitro sem pripravil nahrbtnik in se odpeljal v Drežniške Ravne ter z vožnjo nadaljeval proti planinama Zapleč in Zaprikraj. Avto sem pustil v ovinku, kjer se desno odcepi pot k slapu Curk, od tu naprej pa je bila cesta še vedno delno zasnežena in poledenela. Po cesti sem se odpravil proti planinam, po nekaj sto metrih hoje pa sem zavil levo v gozd, na označeno planinsko pot, ki vodi na Krasji vrh. Pot je bila sprva kopna, a sem že po nekaj minutah hoje prišel na sneg, ki je bil zaradi nizkih jutranjih temperatur trd in pomrznjen. Kljub temu, da pot večinoma poteka po gozdu je bilo prav prijetno toplo, da ne rečem vroče. Hitro sem prišel do razpotja, kjer se pot razdeli na pot mimo Kolujev in pot mimo Snežne jame ter zavil levo v smeri Kolujev. Ko sem prišel iz gozda sem si nataknil dereze, pohodne palice pa je zamenjal cepin, saj je bilo snega še vedno ogromno, kljub temu, da so se na južnih pobočjih zaradi visokih temperatur že kazale posamezne kopne zaplate. Od tu naprej je šlo po grebenu samo še strmo navzgor, a je bil sneg ravno pravšen, da so dereze lepo prijele in je bila hoja pravi užitek. 

Ob prihodu na vrh, kjer danes za čuda ni pihalo, me je pričakala okoli dva metra visoka opast, ki me je spominjala na morski val, na katerem bil z nekaj domišljije lahko deskal😏😁.

Zaradi čistega ozračja je bil razgled na vse strani božanski, zato sem kar nekaj časa posedel na šopu suhe trave in popolnoma sam užival na toplem soncu. 

Ko sem se pripravljal na sestop je na vrh prišel še en pohodnik, ob samem sestopu pa sem srečal še znanca, ki se je na vrh podal s turnimi smučmi, tako da pretirane gneče res ni bilo😜😜. 

Prav lep dan je bil...👍

Peč/Tromeja - 1508 m

Danes sva z Lidijo obiskala Peč, po italijansko Monte Forno, po nemško pa Drelländereck oziroma Ofen, 1508 metrov visok vrh, ki se nahaja na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo.

Tokrat sva za izhodišče izbrala Rateče, kjer je bilo kljub sorazmerno zgodnji uri, kar težko najti parkirno mesto. Krasno vreme je namreč v Rateče privabilo kar veliko število pohodnikov, še več pa smučarskih tekačev in izletnikov.

Del poti sva opravila po cesti, a le do desnega ovinka, kjer se v levo odcepi strma pešpot, ki vodi na vrh Peči oziroma na Tromejo. Nadaljevala sva po strmi poti, po kateri sva po dobre pol ure hoje prispela na vrh. Kljub soncu in visokim temperaturam je bila pot, ki večinoma poteka po gozdu poledenela, zato so še kako prav prišle mini dereze, ki so primerne zgolj za takšne in podobne poti, nikakor pa ne za visokogorje. Kar živahno je bilo na vrhu, zato sva se morala kar potruditi, da sva našla prostor na toplem soncu, kjer sva pomalicala. Ko sva se naužila "D" vitamina in razgledov na Alpe, na Visoke in Nizke Ture ter na Zahodne Karavanke, sva se odpravila nazaj v dolino. Tudi pri sestopu sva del poti opravila po cesti, del pa po označeni pešpoti, po kateri sva prispela v "center" Rateč, od koder sva se nato le še sprehodila do avtomobila, kjer sva današnji izlet po slabih štirih urah hoje in dobrih trinajstih prehojenih kilometrih zaključila. 

Preživela sva lep zimsko/spomladanski dan.

Juliana trail, 10. etapa od Grahovega ob Bači do Mosta na Soči

Na 10. etapi Juliana trail, od Grahovega ob Bači do Mosta na Soči se mi je tokrat pridružil sodelavec Matej. 

Ob 08.13 uri sva se z železniške postaje Most na Soči, z vlakom odpeljala do Grahovega ob Bači, kjer je bilo še vedno pošteno pod ničlo, a naju je tolažilo dejstvo, da je pred nama sončen in za ta letni čas dokaj topel dan. Z železniške postaje sva se odpravila proti vasi Grahovo ob Bači, kjer sva poiskala začetek 10. etape in se že takoj pričela strmo vzpenjati po kolovozu, ki naju je pripeljal na razgledni travnik nad vasjo. Pred nadaljevanjem poti sva si slekla vrhnji sloj oblačil, nato pa skozi razgiban gozd, pot nadaljevala proti vasi Temljine. V Temljinah sva zavila levo ter pod vasjo poiskala stezo, ki naju je čez pašnike in mimo osamljenih kmetij pripeljala do vasi Kneža. S Kneže, pa vse do vasi Ljubinj sva hodila po lokalni cesti, na srečo pa je monotonost razbil ogled v led okovanega, 62 metrov visokega slapu Sopota, ki se nahaja v neposredni bližini vasi Podmelec. 

Ko sva prispela v vas Ljubinj sva zavila levo na gozdno cesto ter se povzpela na 658 metrov visoko razgledišče Senica, od koder je lep pogled na Most na Soči, na reko Sočo in akumulacijsko jezero ter na Tolminsko kotlino.

S Senice sva sestopila do zaselka Stopec, od tam pa sva se po KUP (Kosmačevi učni poti) vrnila na železniško postajo Most na Soči, kjer sva dobrih 19 kilometrov dolgo etapo zaključila.

Lep dan, v super družbi...