Vršič nad planino Zaprikraj - 1897 m

Krasen jesenski dan sem pred napovedanim poslabšanjem vremena izkoristil za vzpon na Vršič, 1897 metrov visok vrh nad planino Zaprikraj.

Ne prav zgodaj sem se po krepko razriti makadamski cesti odpeljal do parkirišča pred planino Zapleč, kjer sem parkiral. S parkirišča sem se napotil proti planini Zaprikraj, a le do korita z vodo, kjer sem zavil desno v strme trave. Po nekaj minutnem strmem vzponu ob pašni ograji, sem višje ulovil neoznačeno, mestoma zaraščeno, a še vedno sledljivo mulatjero, po kateri sem v številnih okljukih dosegel greben med sedlom Vrata, Oblim brdom, Vršičem in Kalom, kjer so se med prvo svetovno vojno bili srditi boji med avstro-ogrsko vojsko na eni in italijansko vojsko na drugi strani. Poleg tega je bilo omenjeno bojišče zaradi strmih in prepadnih trav tudi najtežje dostopno bojišče v Zgornjem Posočju. Z grebena je segel krasen razgled proti Triglavu, Matajurju, Krnu, Krasjemu vrhu, grebenu Polovnika, Kaninskemu pogorju, pa vse tja do Jadranskega morja. Popolnoma sam sem raziskoval ostanke zgradb in kaverne ter razmišljal, kako kruto je bilo življenje vojakov v tistih časih, tako na eni, kot tudi na drugi strani. A ker j čas neusmiljeno tekel se je bilo potrebno počasi vrniti v dolino, zato sem se po poti vzpona vrnil nazaj na izhodišče, kjer je bila temperatura, za sredino novembra skorajda neverjetnih šestnajst stopinj. 

Lep, nekoliko zgodovinsko obarvan gorniški izlet je bil.

Šitna glava - 2087 m

V načrtu je bil vzpon na Rdeči rob in Škofič v pogorju Krna, vendar je jutranji pogled na spletno kamero na planini Kuhinja odločilno vplival na spremembo načrta. Krnsko pogorje je bilo namreč zavito v tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, bi rekel legendarni palček Smuk. Rezervni načrt pa Šitna glava nad Vršičem, ki se je, kot je bilo videti na spletni kameri, že kopal v soncu, nad njim pa sinje modro nebo, brez slehernega oblačka.

Po jutranji kavi sem pripravil nahrbtnik in se iz meglenega Bovca odpeljal na Vršič, kjer je bilo okoli dve stopinji nad ničlo. Da bo dan lep mi je bilo jasno že takoj ob prihodu na Vršič, da pa bo dan skorajda nepozaben, tega pa res nisem pričakoval. Po označeni planinski poti sem se napotil proti Mojstrovki, a le do mesta pred vstopom v grapo, kjer se pot povsem približa steni, kjer sem zavil desno, na neoznačeno stezo, ki vodi proti Šitni glavi. Med potjo proti vrhu sem si resnično vzel čas, da sem sleherni trenutek izkoristil za uživanje v lepotah gorskega sveta in opazovanje gamsje mame z mladičem, ki sta pozirala na bližnjem balvanu in se nista kaj dosti menila zame. Na žvižg moža in očeta, pa sta v nekaj skokih dosegla melišče, od koder so jo nato skupaj mahnili v strma pobočja Mojstrovke. Po gamsji predstavi sem nadaljeval proti travnatemu vrhu Šitne glave, vmes pa postavil še dva možica, ki bosta nekoliko pripomogla k lažji orientaciji in sledljivosti poti. Na nekoliko vetrovnem vrhu pa enkraten razgled na z meglenim pokrovom pokrito dolino ter na okoliške vrhove z Mojstrovko v glavni vlogi, nič kaj pa niso zaostajali Škrlatica, Prisank, Dobrač, Slemenova špica, greben Robičja in še bil lahko našteval. Kar nekaj časa sem posedel oziroma poležal na suhi in mehki travnati preprogi ter užival v samoti in prekrasnem jesenskem dnevu. Po manjšem prigrizku sem se po poti vzpona vrnil do zgoraj opisanega neoznačenega razpotja, od koder sem nadaljeval naravnost do velikega melišča, po katerem sem se "ekspresno" vrnil na  izhodišče na Vršiču. 

Zadovoljen sem se odpeljal nazaj v Bovec, ki se je komaj pričel osvobajati iz meglenega objema in se prepuščati prvim sončnim žarkom. 

Dan, kakršnega si človek lahko le želi. Da bi jih bilo še veliko...

Šober/Monte Sciober Grande - 1845 m

Dneve, kot je bil današnji je potrebno izkoristiti za izlet v naravo, če pa poleg odkrijemo še kaj novega, pa še toliko bolje. Tokrat so naju noge nesle na Šober/Monte Sciober Grande - 1845 metrov visok vrh, ki se nahaja med Jezersko dolino in Remšendolom, v bližini Rablja/Cave Del Predil v R. Italiji.

Midva sva za izhodišče vzpona izbrala Mangartsko planino, kjer naju je zjutraj pričakala prva letošnja slana. S parkirišča sva se najprej sprehodila do planšarije, nato  pa zavila desno v gozd na strmo pot, ki naju je vodila do sedla Čez Stože, kjer poteka tudi državne meja med R. Slovenijo in R. Italijo. Na sedlu sva zavila levo in sprva prečila strmo, zaradi slane, za zdrs nevarno pobočje, ki pa sva ga varno premagala, nato pa nadaljevala pod ostenji Vršiča in Velikega Grintavca vse do Vraške škrbine/La Portella, kjer sva zavila desno na razgleden greben. Po slabe pol ure hoje po grebenu sva prišla do odcepa, kjer sva zavila desno na izredno strmo stezo, po kateri sva se povzpela na razgleden, a nič kaj prostoren vrh Šoberja.

Na vetrovnem vrhu se nisva kaj dosti mudila, le toliko, da sva se naužila razgleda na Rabeljske špice/Cinque Punte, na Mangart in Jalovec, Viševo skupino, Kaninsko pogorje in še in še, saj je bila vidljivost zaradi čistega ozračje odlična. Ob sestopu z vrha, sva na predvrhu Šoberja posedela na mehki travi in uživala na toplem jesenskem soncu, ob pogledu na Mangart pa srkala čaj in grizljala štručko s šunko in sirom. Malica z razgledom bi lahko rekel.

Ko sva si napolnila zaloge D vitamina sva se po poti vzpona napotila proti izhodišču, pri tem pa z Vrtaške škrbine opazovala še gamsa, ki je brezskrbno ležal na skali. Strm sestop skozi gozd do Mangartske planine je bil zaradi suhega listja, ki prekriva pot prav adrenalinski, z obilo akrobatskih vložkov, a sva ga zaključila brez padca in s solidno oceno za umetniški vtis.

Lep dan je bil in lep gorniški izlet sva imela.