nedelja, 14. avgust 2022

Mangart - 2679 m

Pravijo, da če si nekaj res močno želiš, potem se ti želja uresniči. Lidija si je že kar nekaj časa močno želela osvojiti Mangart in danes se ji je želja uresničila.

Ker turistična sezona še vedno traja, poleg tega je bila nedelja, pa še praznik je bil v ponedeljek, sva se odločila, da se na Mangartsko sedlo odpeljeva kar z avtobusom. Z avtobusne postaje v Bovcu je avtobus odpeljal ob 05.05 uri, za vozovnico pa sva za oba odštela osem evrov. Kar presenečena sva bila, da se je minibus do Loga pod Mangartom skorajda popolnoma napolnil. Poleg naju sta se na Mangart odpravili še Sanda in Anka iz Bovca in še en slovenski par, vsi ostali pa so bili turisti. Avtobus nas je nekaj minut pred šesto pripeljal do parkirišča pred zadnjim tunelom, od koder sva se v družbi Sande in Anke odpravila proti koči na Mangartskem sedlu. Nad kočo sta Sanda in Anka, ki sta kar nekaj let starejši od naju sklenili, da sva zanju malce prehitra😉, zato sva z Lidijo odšla naprej, na vrhu pa smo se ponovno srečali. Pot sva nadaljevala po razglednem travnatem grebenu, vse do manjšega sedla, od koder se nama je odprl lep pogled na Belopeški jezeri na italijanski srani. Od tu naprej sva se pričela strmo vzpenjati preko skalnih pobočji in melišča vse do razcepa poti, kjer se desno odcepi zalo zahtevna Slovenska pot, levo pa nekoliko lažja Italijanska smer, po kateri sva se tudi midva povzpela na vrh. Zaradi dežja, snega in sodre izpred dveh dni in današnjih nizkih temperatur je bila že tako gladka skala močno spolzka, zato je bila pri vzponu, še bolj pa pri sestopu potrebna velika mera pazljivosti ter čvrst in gotov korak. Na nekaj mestih sta  bila na poti sneg in sodra, vendar nama to ni predstavljalo večjih preglavic. V prekrasnem in ne prevročem dnevu ter ob dih jemajočih razgledih, sva po dobrih dveh urah hoje dosegla vrh, 2679 metrov visokega Mangarta. Kljub zgodnji uri je bil vrh že kar dobro zaseden, saj so pohodniki prihajali tako po Slovenski kot tudi po Italijanski poti. Kmalu za nama sta na vrh prišli tudi Sanda in Anka, nakar smo skupaj pomalicali in pri vzletu opazovali  jadralna padalca. Po krajšem klepetu na temo "hribolazenja"  in uživanju v razgledih na Triglav, Jalovec, Belopeška jezera in še in še, smo zapustili dokaj hladen in vetroven vrh ter pričeli previdno sestopati proti Mangartskemu sedlu. Že po nekaj minutah hoje sta Sanda in Anka zaradi višje sile oziroma klica narave ostali zadaj, midva pa sva ob precejšnji gneči v nasprotni smeri nadaljevala s sestopom. O tem, kdaj nekateri zahajajo v gore in kako so opremljeni ter kondicijsko pripravljeni pa ne bom izgubljal besed😡. Ko sva se srečno prebila mimo še zadnje jeklenice, naju je čakal le še sprehod do koče na Mangartskem sedlu, kjer sva si privoščila zaslužen ričet s klobaso. 

Med kosilom sta k koči prišla tudi Lidijin sovaščan z dekletom, ki sva ju srečala že na vrhu Mangarta. Ker bi do odhoda avtobusa morala čakati še debeli dve uri sta nama prijazno ponudila prevoz in naju odpeljala v Bovec. V zahvalo sva jima postregla s kavo in domačim metinim sokom. 

Prav lepo je bilo...👍👍


































Ni komentarjev:

Objavite komentar