Vzpon do Češke koče na Spodnjih Ravneh, ki stoji na nadmorski višini 1542 m sva imela z Lidijo v načrtu za lanskega maja, a ker je bil na poti še vedno sneg, sva morala vzpon prestaviti.
No, letos je sneg že zdavnaj skopnel in na vrsto je prišel tudi vzpon do Češke koče. Malo po osmi uri zjutraj sva pričela na parkirišču v Ravenski Kočni, ki je bilo že kar dobro natlačeno s pločevino. Za vzpon sva izbrala delno zahtevno pot mimo tovorne žičnice, sestopila pa sva čez Štularjevo planino. Dobršen del poti sva se strmo vzpenjala skozi gozd, zaradi česar je bila hoja, kljub poletni vročini dokaj prijetna. Ko sva prišla iz gozda na strma, razgledna pobočja, kjer sva se s pomočjo varoval (jeklenic) in lestev vzpenjala proti koči, pa je sonce že kar močno pripekalo. Nekajminutna osvežitev v Mrzli dolini, na nadmorski višini 1500 m, je bila zato kar dobrodošla. Po krajši ohladitvi sva po nekaj minutah nadaljnje hoje prišla do Češke koče, kjer je bilo že dokaj živahno. Ponovno sva srečala skupino mladih planincev, udeležencev planinskega tabora, ki sva jo že prejšnji dan srečala na Pristovškem Storžiču. Najprej sva dala sušit preznojene pohodne majice in kape, nato pa v hladni senci koče na mehko travo pogrnila podlogo ter se udobno namestila. Po prigrizku in počitku sva odšla na ogled okolice, od koder sva lahko občudovala severne stene Grintovcev ter Jezersko z okoliškimi vrhovi.
Po dobri uri uživanja v objemu gora, sva se po poti vzpona vrnila do neoznačenega (po luknjah v drevesnem deblu sodeč je bil tu nekoč smerokaz) razpotja v gozdu, kjer sva zavila levo in pot nadaljevala do opuščene Štularjeve planine. S planine sva se po strmi poti skozi gozd spustila do parkirišča v Ravenski Kočni, kjer sva najino krožno pot zaključila.
Z vzponom do Češke koče sva tudi zaključila letošnji mini dopust na Jezerskem, zato sva se po končani turi odpeljala domov v Bovec.
Pa sva dodala še en kamenček v najin gorniški mozaik😊😊😊.
Ni komentarjev:
Objavite komentar