Letošnji novembre nas vremensko razvaja, zato smo tudi to, sicer hladno in vetrovno, a sončno soboto preživeli v naravi.
Sprva smo se nameravali povzpeti na Prednje Robičje nad Vršičem, a smo namero, zaradi napihanega snega, ki nama je na posameznih odsekih poti segal tudi do kolen, da naše psičke Elly niti ne omenjam, že po nekaj metrih opustili. Ob povratku na sedlo Vratca sva z Lidijo kar nekaj minut razmišljala o tem ali bi se povzpeli na Slemenovo špico, a sva glede na snežne razmere in senčno lego tudi ta načrt opustila in sklenila, da poizkusimo srečo na Vrhu Vršič. S sedla Vratca smo se vrnili do Tičarjevega doma na prelazu Vršič, od tam pa pot nadaljevali do Poštarskega doma in naprej na Vrh Vršič, 1737 m visokega razglednika med Prisankom in Mojstrovko. Krepko je pihalo, zato smo na vrhu posneli le nekaj spominskih fotografij, nato pa smo se vrnili do Tičarjevega doma, kjer je bilo vetra bistveno manj. Med potjo smo se kot majhni otroci še malo poigrali v snegu.
Na eni izmed klopi v bližini doma smo si poiskali svoj prostor pod zimskim soncem, ki nas je kljub nizki temperaturi -5 stopinj, prav prijetno grelo.
Ob skodelici vročega čaja iz termovke in prigrizku, Elly je bila deležna svojih pasjih briketov in priboljškov, smo uživali v prekrasnem zimskem dnevu in prav nikamor se nam ni mudilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar