Po mulatjeri proti Velikemu Polovniku - 1471 m

Po nekajdnevni, nadležni virozi, sem se moral nadihati svežega zraka. Kljub temu, da sem bil službe prost, sem imel časa le za eno krajšo..., "turco" mislim, pa še to v bližnji okolici. Nekdo pač mora skuhat, da tisti, ki so v službi ob prihodu domov ne ostanejo lačni.   

Odločil sem se, da se po mulatjeri, del katere se lepo vidi s ceste Žaga - Srpenica podam proti Polovniku. Jutro je bilo jasno, a dokaj mrzlo, saj je termometer kazal pet stopinj pod ničlo. Ker je bila cesta do vasi Log Čezsoški ponovno razkopana, sem bil primoran parkirati pri hotelu Boka, zaradi česar se mi je pot nekoliko podaljšala. V Logu Čezsoškem sem po poti AAT (Alpe Adria Trail) nadaljeval v smeri Srpenice in po okoli petnajstih minutah hoje prišel do neoznačenega odcepa, kjer je potrebno široko makadamsko pot zapustiti in zaviti levo v breg. Na srečo je odcep označen s kamnitim možicem, ki sem ga tudi sam nekoliko dogradil. Sprva se steza strmo vzpne, a se že po nekaj minutah nadaljnje hoje položi, nekoliko višje pa se spremeni v udobno mulatjero, ki se zmerno vzpenja. Kar dobro uro, prečim v desno in bolj ko se vzpenjam, topleje postaja, zato vetrovka kaj kmalu roma v nahrbtnik. Malo po odprtem, pa malo po gozdu in ko desno pod seboj uzrem vas Srpenica tudi mulatjera naredi ovinek in zavije v levo. Za ovinkom se skriva opuščena planina, obdana z dobro ohranjenim "kamen na kamen" suhozidom, krasi pa jo tudi s pločevino krit, kamnit senik, ki pa ga že dodobra prerašča grmovje. 

Po ogledu opuščene planine, sem po mulatjeri, ki je sprva speljana pod skalnimi stenami, višje pa spet preide v gozd, kar dolgo nadaljeval proti levi. Večkrat sem se moral preizkusiti v "oviratlonu" saj je bilo višje na poti kar nekaj podrtega drevja, a sem vse ovira uspešno premagal. V gozdu se je mulatjera vedno bolj izgubljala in vse bolj postajala stezica. Ker prav posebno navdihujočih razgledov v gozdu ni bilo, sem se odločil, da se vrnem nazaj na izhodišče, pa tudi ura je že priganjala k pripravi kosila. 

Ko bo časa več, nadaljevanje vsekakor sledi... 

              

Italijanska vojaška kapela na Planici - 1220 m

Dan po Božiču, torej 26. december je v naši prelepi Sloveniji državni praznik, ko praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti in je dela prost dan. 

Ker je bilo na božični večer, pa tudi za Božič dobrot v izobilju, sva se z Lidijo odločila, da nekaj kalorij, ki sva jih spravila vase, tudi pokuriva.  Dan je bil siv, z obilico vlage v zraku, a naju to ni odvrnilo od načrtovanega pohoda do Italijanske kapelice na Planici pod Krnom, ki se nahaja na nadmorski višini 1220 metrov. Kapelica, imenovana tudi kapelica "BES" stoji na manjši pečini med Planico in Plečami, zgrajena pa je bila v bližini prve italijanske frontne črte. Kapelica je posvečena vsem padlim italijanskim vojakom v nesmiselni veliki vojni. V prvi svetovni vojni so v bližini kapelice "BES" stala velika skladišča, bolnišnica, strelski jarki in kaverne, pa tudi topniški položaji, saj je od kapelice lep pogled na del doline reke Soče.   

Začela sva v vasi Koseč, kjer sva stopila na označeno pot Alpe Adria Trail, hkrati pa tudi Pot miru. Široka gozdna pot, ki v okljukih premaguje pobočje, s katere pa ni prav veliko razgleda, nama je ponudila možnost postavitve jaslic, saj sva ob poti naletela na votel drevesni štor, obdan z mahom, Malce domišljije, pa nekaj vejic, praproti in listja in jaslice so bile postavljene. Malce sva s postavitvijo zamudila, a bolje pozno kot nikoli pravi pregovor. Ko sva svojo umetniško dušo potešila sva pot nadaljevala proti najinemu cilju, ki se je vedno bolj zavijal v meglo oziroma nizko oblačnost. Ob prihodu na cilj sva se najprej preoblekla v suha oblačila, kljub visokim temperaturam za konec decembra, pa nama je topel čaj še kako prijal. Še vedno božično naravnana, sva še fotografsko dokumentirala najin po božični trimček, ker pa z razgledom ni bilo nič sva se odločila, da se vrneva v dolino. 

Tudi ob povratku nama dobre volje ni manjkalo tako, da sem še eno zapel in dan je bil kljub sivini enkraten, oziroma, kot bi rekel nekdanji predsednik države: "Kako fantastičen dan!"      

Malce barvitosti med sivino

Pogled na Sveto deželo - Drežnico

Najine 123 jaslice, bolje pozno, kot nikoli

Prerašča jo mah, zato sem jo malo očistil

V skalni špranji sta zacveteli

Pri italijanski kapelici "BES" na Planici pod Krnom

Še vedno v Božini opravi 😃

Lepo obnovljena...

 

Matajur - 1643 m

Za praznik, no vsaj nekoč je bil😉, sem šel pa na Matajur.

Jutro je bilo sicer mrzlo, nebo pa brez oblačka. Ker so vremenoslovci za popoldan že napovedali pooblačitev, sem se kar podvizal in se odpeljal do vasi Matajur/Montemaggiore, ki se nahaja takoj za mejo v Italiji.

Parkiral sem ob cesti, kjer se prične označena planinska pot in se po njej povzpel do koče Pelizzo. Cesta do koče je bila splužena in kopna, zato se jih je peščica pripeljala z avtomobilom do parkirišča pod kočo. Ko sem prispel do parkirišča, sem stopil do ovinka pod observatorijem in zavil levo v gozd. Nadaljeval se po neoznačeni stezi, ki me je pripeljala do vodnega zajetja ( Fonte Skrila ). Snega v gozdu je bilo okoli 10 centimetrov, nekje več, drugje manj, steza pa ni bila shojena. Od Fonte Skrila sem nadaljeval proti sedlu, kjer se pot priključi na kolovoz - staro pot iz Livka. Po nekaj metrih hoje po kolovozu sem zavil levo in se povzpel do križišča, kjer se z desne priključi pot, ki pripelje iz Avse. Za trenutek sem sedel na bližnjo klop in užival v razgledu na Kaninsko pogorje, Krnsko skupino, Rombon, Mangart, Jalovec in Razor. Od sedla sem se pot nadaljeval na vzhodni greben in nato na vrh. Sonce, sneg, mraz in veter, lepo pa, da je kar težko opisat. Kljub čudovitemu vremenu je bilo pohodnikov le za vzorec, prevladovali pa so seveda Italijani. Po krajšem počitku in prigrizku sem posnel še nekaj fotografij, ker pa so se na nebu pričeli zbirati oblaki sem se odločil za sestop.

Vračal sem se preko Maršinske planine, vendar je bil sestop po strmem in zasneženem severnem grebenu kar zahteven. Da bi izlet še nekoliko podaljšal sem se s planine sprehodil do križišča, kjer sem zavil levo in se povzpel do Doma na Matajure. Od omenjene slovenske koče sem nato pot nadaljeval do koče Pelizzo, od tam pa sem sestopil nazaj na izhodišče.

Lep dan je bil...

Debeljak 1628 m

Na "Martinovo soboto" sva se z Lidijo podala na 1628 metrov visok Debeljak, ki je eden od vrhov grebena Polovnika.

Iz Bovca sva se odpeljala do planine Zapleč, a vožnje po precej razriti cesti ne priporočam, razen če imate SUV ali terenca oziroma se vam vaš jekleni konjiček ne pretirano ne smili. Svež snežni poprh in sončen dan sta ustvarila krasno zimsko kuliso, čeprav je bila po koledarju še vedno jesen. Na planini Zaprikraj sva se za trenutek zadržala v pogovoru z družino iz Drežniških Raven, ki ima v eni od pastirskih koč lično urejen vikend, nato pa sva pot nadaljevala v smeri Krasjega vrha. V gozdu je bilo snega le za vzorec, sonce pa je poskrbelo, da se je sneg na vejah dreves talil tako, da sva bila kar pogosto deležna hladne "osvežitve". Višje kot sva se vzpenjala, bolj zimsko je bilo, a teh nekaj centimetrov snega nama ni predstavljalo nobenih težav, še manj pa nevarnosti. Na razcepu poti, kjer se levo, na Krasji vrh lahko povzpnemo mimo "kolujev" - topniških položajev, desno pa mimo snežne jame, sva se usmerila desno proti snežni jami. Po nekaj minutah hoje sva zavila desno, na neoznačeno, a še vedno dobro ohranjeno mulatjero iz I. svetovne vojne in se v okljukih pričela vzpenjati po strmem, delno poraščenem pobočju. Sem ter tja se nama je med zasneženimi smrekami odprl lep razgled na Krnsko skupino, kar sva takoj izkoristila za kakšen lep fotografski posnetek. Ker mulatjero ponekod že prerašča drevje in grmovje sva jo nekajkrat ubrala kar po svoje, a z orientacijo ni bilo težav, saj sva imela vrh ves čas pred seboj. Malo pazljivosti je bilo potrebno zgolj v vršnem delu, ki je pretežno skalnat in poraščen z visoko, suho travo, saj je tisto malo snega prekrilo luknje, kjer se noga kaj hitro uklešči med skale. Ko sva srečno dosegla vrh, sva bila nagrajena s čudovitim razgledom na Krnsko skupino, Javoršček, Krasji vrh, greben med sedlom Vrata in Kalom, le razgled na Bovec so žal zakrivale krošnje dreves. Ob toplem čaju in prigrizku iz nahrbtnika sva na vrhu uživala vse do trenutka, ko je zavel hladen veter, iz doline pa se je pričela valiti gosta megla, ki je kaj kmalu skrila Krn in Krasji vrh. 

Ker nič ni kazalo na to, da bo prevlado na nebu, kmalu spet prevzelo sonce, sva se odločila za sestop. Po poti vzpona sva se vrnila do avtomobila in se odpeljala domov. 

Lepo, ne preveč zahtevno turo, s pridihom zime sva imela.