Naravni park Škarline in jama Mramornica (Hrvaška Istra)

Nekaj dni jesenskega, vremensko pa prav poletnega dopusta v Novigradu, sva z Lidijo izkoristila tudi za raziskovanje okolice. 

Po obilnem hotelskem zajtrku sva se odpeljala do Nove vasi v bližini Brtonigle, po nadaljnjih dveh kilometrih vožnje po makadamski cesti, pa sva prispela do parkirišča Naravnega parka Škarline, ki je dobil ime po istoimenskem potoku Škarline. S parkirišča, kjer se nahaja tudi pokrita miza s klopmi in pipa z vodo, ki pa je bila v času najinega obiska popolnoma suha, sva se preko mostička odpravila na drugo stran jezerc in zavila desno na označeno pešpot, ki vodi po kanjonu potoka Škarline. Omenjeni potok se nekaj kilometrov južneje izliva v reko Mirno. Že takoj na začetku naju je pričakal strm spust v kanjon, v nadaljevanju poti pa sva ugotovila, da je razgibana pot kar zahtevna, saj je polna blata, na posameznih odsekih pa tudi nekoliko izpostavljena, zato so v pomoč tudi plastificirane jeklenice. Tokrat v kanjonu zaradi suše vode sploh ni bilo, le sem ter tja sva naletela na kakšno lužo v skalni kotanji. Kljub temu je bilo na dnu kanjona obilo blata in vlage, kar spodbuja bujno vegetacijo in ohranja kanjon zelen skozi vse leto. Čeprav z ogledom slapov ni bilo nič, v času normalnega vodostaja potoka jih je v kanjonu kar nekaj, se nisva prav nič sekirala, temveč sva s hojo nadaljevala po suhi strugi potoka Škarline, dokler nisva prišla na prostran travnik. Po krajšem orientacijskem odmoru😀 sva se usmerila na široko makadamsko pot, po kateri sva se kar nekaj časa vzpenjala na vrh hriba posajenega z Oljkami. Z vrha sva pot nadaljevala skozi oljčnike, vse do križišča, kjer se desno odcepi pot do bližnje vasice Baredine. No midva sva tukaj zavila levo in se spustila do parkirišča, kjer sva hojo po kanjonu tudi začela. 

Za krožno pot, dolgo dobrih pet kilometrov in pol sva porabila uro in petinštirideset minut. Naravni park Škarline je vsekakor vreden ogleda ko je istoimenski potok dovolj vodnat, da tvori slapove. Obenem pa se je potrebno zavedati, da je v tem primeru potrebno nekajkrat stopiti tudi v vodo, saj pot prehaja z levega na deni breg in obratno. Rezervne nogavice ne bodo odveč...😉😉😉

Po ogledu Škarljinskega kanjona sva se odpeljala še do bližnje jame Mramornica, ki sva si jo v nadaljevanju ogledala v spremstvu vodičke.

Ob vstopu v čarobni podzemni svet jame oziroma špilje Mramornica, ki je široka 51 metrov, dolga 93 metrov in globoka do 20 metrov, so naju očarali čudoviti kapniki različnih barvnih odtenkov. Kot nama je povedala vodička je v jami, ki so jo pričeli raziskovati že davnega leta 1770, stalna temperatura 14 stopinj, v jami pa živijo le netopirji ter drobceni beli rakci. Na srečo nama je v polurnem obisku oba prebivalca jame uspelo tudi srečati. Zanimivost Mramornice je sicer delno zasut jamski rov, za katerega domnevajo, da je povezan z jamo, ki se nahaja na pokopališču v Brtonigli. 

Majhna jama, ki pa je zagotovo vredna ogleda. Priporočava !!!

V jesenske barve odeta Slemenova špica - 1909 m

Z Lidijo in našo psičko Elly🐕smo kljub oblačnemu vremenu odšli pogledat zlate macesne🌲na Slemenovo špico.

Med vožnjo na prelaz Vršič je občasno kar pošteno deževalo⛆, a nas to ni odvrnilo od nameravanega izleta. Kot že tolikokrat poprej se nam je vremenska sreča tudi tokrat nasmehnila, saj je bilo na Vršiču suho, še več, oblaki so se trgali in sem ter tja smo že lahko uzrli modro nebo.  

Po označeni planinski poti smo se kot številni drugi "romarji"😁povzpeli na vrh 1909 metrov visoke Slemenove špice, ki jo v tem letnem času krasijo zlati macesni.

Kljub še vedno oblačnemu vremenu, no ja ob sestopu je izza oblakov pokukalo tudi 🌞 in kar veliki gneči smo se imeli prav super. Piko na "i" današnjemu izletu pa je dodala, v čudovite jesenske barve odeta narava🍂🍃.

Na Glavi (Na Glavah) - 1666 m

Prost dan sem izkoristil za pobeg v naravo, ki se je že odela v čudovite jesenske bare.

Kar nekaj časa sem razmišljal, kam bi jo mahnil, potem pa sem se spomnil na Staro Utro nad Trento, kjer sva s kolegom, že pred leti občudovala zlate macesne. Odpeljal sem se proti Trenti in nekaj sto metrov za galerijo Berebica parkiral na manjšem parkirišču. 

Čez cesto se prične stara vojaška cesta, ki premore štiriindvajset serpentin, na začetku poti pa je postavljen nov smerokaz, na katerem piše "Berebica", na prejšnjem pa je pisalo tudi "Staro Utro 3h". Po cesti sem se najprej povzpel do lovske koče Berebica na Starem Utru, kjer sem se preoblekel in pomalical. Po krajšem počitku in uživanju v lepih jesenskih barvah, sem pot nadaljeval po stezi, ki vodi mimo lovske koče proti jugu in se sprva vzpenja skozi gozd, višje pa preide med ruševje in se strmo vzpne do razglednega, 1666 metrov visokega vrha imenovanega Na Glavi oziroma Na Glavah. Na vrhu sem bil nagrajen s krasnim razgledom na Trentski Pelc, Srebrnjak, Prisojnik, Razor, Plešivec ter proti Krnu.  

Ker se je pričelo oblačiti sem se odločil za povratek v dolino. Na devetnajstem ovinku sem si v studencu natočil svežo, hladno vodo, ki je v skorajda vročem dnevu še kako prijala. 

Po petih urah hoje in skoraj osemnajstih prehojenih kilometrih, katerim je potrebno dodati še skorajda 1100 metrov vzpona sem lep jesenski izlet zaključil.