Špik Hude police - 2420 m

Prosto sredo sem izkoristil za vzpon na Špik Hude police. Iz Bovca sem se preko Predela odpeljal v Italijo, točneje do kraja Na Žlebeh / Sella Nevea, od tam pa na planino Pecol.

S parkirišča na planini sem se odpravil proti koči Rifugio Giacomo di Brazza ter naprej, po vsako leto slabše označeni in vzdrževani poti proti vrhu Špika Hude police. Obiskovalcev je bilo bolj malo, pa tudi kozorogi so se sramežljivo skrivali. Na celotni turi sem opazil zgolj štiri, ki so se pasli na strmih, travnatih pobočjih. Malo pod vrhom se je iz doline privalila megla, ki je poskrbela, da kaj prida razgleda, z vrha ni bilo. Po malici in druženju z radovednima in vedno lačnima kavkama, sem se po poti vzpona vrnil nazaj na izhodišče. 

Kljub megli, je bila tura prav lepa.

Poplezavanje na Kaninu

Ne tako dolgo nazaj sva z Lidijo opravila turo od "D" postaje gondole na Kanin do Rombona, danes pa sva jo mahnila v smeri proti Visokemu Kaninu.

Za vzpon sva izbrala pot mimo Doma Petra Skalarja in bivaka, zato sva na razpotju, kjer se pot nadaljuje proti Prestreljeniškemu oknu zavila nekoliko levo in že po nekaj korakih prišla do snežišča pod steno, katerega je bilo potrebno prečiti. Na srečo je bil sneg, kljub zgolj eni stopinji nad ničlo toliko zmehčan, da s prečenjem nisva imela težav. Po prečenju sva prišla pod steno, kjer sva vstopila v  tehnično zahtevni del, ki pa je dobro varovan z jeklenicami. Po lepem poplezavanju sva prišla na Kaninske pode, kjer se nama je odprl pogled proti Domu Petra Skalarja in bivaku. Po označeni poti, ki je nad razpokami in brezni Kaninskih podov še vedno varovana z jeklenico, sva v nadaljevanju prispela do bivaka in Doma Petra Skalarja, ki še vedno žalostno propada. Pri koči, kjer sva si privoščila manjši prigrizek naju je pozdravil prijazen mladenič - jamar ter nama skuhal čaj. Po krajšem pogovoru sva pot nadaljevala proti Visokemu Kaninu, saj so se nad nama pričeli zbirati temni oblaki, iz smeri Hudega Vršiča in Prestreljenika pa se je pričela valiti megla. Ko sva dosegla Vrh Osojnic (2371 m) sva sklenila, da bo glede na vremenske razmere bolje, da sestopiva na "D" postajo. Po označeni posti sva se spustila do razpotja poti na Visoki Kanin, kjer sva zavila desno in se povzpela na sedlo, južno od Hudega Vršiča. S sedla je sledil še sestop po tehnično zahtevnem delu, ki pa je dobro varovan z varovali in že sva bila na meliščih pod Prestreljeniškim oknom. Od tu sva se le še sprehodila do "D" postaje, kjer sva današnjo krožno pot zaključila. V Bum Baru sva si po končani turi privoščila še kavico, nato pa sva se z gondolo odpeljala v dolino.

Kljub temu, da se poletna sezona na Kninu bliža koncu, je bilo tudi tokrat kar veliko obiskovalcev. Nemalo je bilo takih, ki so se na pot proti Visokemu Kaninu, na ferato in še kam odpravili kar v navadnih športnih copatih in s "pedertašno" preko ramen. Bi pa pohvalil družino iz Češke, ki se je na turo odpravila ustrezno opremljena, čeprav so, kot je povedala gospa, pohodni čevlji iz Nemčije. Kaj naj bi to pomenilo, pa ve samo ona...😀😀😀

Šmohor - 1944 m

Mali in Veliki Šmohor sta vrhova nad Krnskim jezerom, ki nudita lep razgled na okoliške vrhove, kot so Krn, Batognica, Vrh nad Peski, Velika Montura, Velika Baba ter na številne druge vrhove Julijskih Alp.

Malo po šesti uri zjutraj sem pričel pri Domu Klamenta Juga v Lepeni in se po, zame ne prav idilični mulatjeri povzpel do planine Duplje. Oblačno jutro je bilo, termometer na snegomeru pa je kazal osem stopinj celzija. S planine sem nadaljeval proti Domu na Komni, a le do smerokaza, ki me je usmeril levo na označeno planinsko pot, ki vodi na Šmohor. Po stari, deloma zaraščeni mulatjeri sem se vzpenjal proti vrhu, družbo na poti pa so mi delali metulji, ki so jih vabile le še redke gorske cvetlice. Med potjo se je tudi zjasnilo in naredil se je lep in ne prevroč dan. Ko sem prišel pod ostenje Šmohorja sem se pečno povzpel čez melišče, na koncu le tega pa zavil levo na travnata pobočja. Ob poti sem lahko opazoval ostaline iz I. svetovne vojne, kot so rovi ter ostanki lopat ter drugega železa, najde pa tudi kakšen podplat vojaškega čevlja ter druge vojaške opreme. Po krajšem vzponu čez strma travnata pobočja sem dosegel vršni greben po katerem sem se nato sprehodil do vrha, 1944 m visokega Šmohorja. Štirje smo bili na vrhu, kar sploh ni bilo slabo, saj so mi ljubše manj obiskane poti in vrhovi. Po krajšem počitku in klepetu z mlajšim parom iz Ajdovščine sem sestopil do Doma pri Krnskih jezerih, kjer sem si privoščil kosilo. Ker se po dobrem kosilu prileže počitek, pa sem se zleknil še v ležalnik in užival. A ker je vsega lepega enkrat konec je bilo treba vstati, si oprtati nahrbtnik in se odpraviti nazaj v dolino. Na mulatjeri proti Lepeni pa so me tudi tokrat "očarali" tuje govoreči "pohodniki", ki so se v sandalih in drugi neprimerni obutvi spotikali ob večje in manjše kamne na poti. 

Po dobrih 7-ih urah in skoraj 23-ih prehojenih kilometrih, sem turo zaključil z mislijo, da se bom na Mali in Veliki Šmohor zagotovo še vrnil, naslednjič preko planine na Polju.