Rakov Škocjan

Pa so prišle na vrsto tudi lepote Rakovega Škocjana. 

V jutranjih urah sva se z Lidijo odpeljala do Hotela Rakov Škocjan, kjer sva pričela z ogledom. 

Dobršen del poti sva opravila po naravoslovni učni poti, ki je speljana po kraški dolini Rakov Škocjan in je opremljena z informativnimi tablami, s poučno vsebino o kulturni dediščini v teh krajih, pa o rastlinski in živalski pestrosti, da številnih kraških znamenitosti niti ne omenjam. Na krožni poti sva si ogledala Veliki in Mali naravni most, Tkalčevo jamo in druge jame ter udornice, ruševine cerkvice Svetega Kancijana, kraške izvire in še in še. 

Pri Velikem naravnem mostu naju je pozabaval starejši možakar, ki nama je na vsak način želel pokazati ribo, zlatega krapa, ki naj bi ga že pred časom nekdo izpustil v reko Rak, kjer se je nato namnožil, a glej ga zlomka, krapa ravno takrat ni bilo na spregled. 

Po dobrih treh urah hoje in skoraj desetih prehojenih kilometrih sva poučen sprehod po dolini, zaključila s kavico v hotelu. Sledilo je še okusno kosilo v eni od gostiln v Rakeku ter prevoz domov.

Dolina Rakov Škocjan je lepa in vredna ogleda, zato obisk in ogled toplo priporočava.

 

Soška pot - Od odcepa za Lepeno do Bovca

Samo še en odsek nama je manjkal, da sva povezala Soško pot, od Kobarida do izvira Soče v Trenti. Ta odsek, od odcepa za Lepeno, do Bovca sva prehodila danes. 

Po nočnih nalivih sva se prebudila v oblačno in nič kaj vremensko obetavno jutro. A ker sva vsega, vremensko hudega vajena, naju tudi teh nekaj oblakov ni prestrašilo. V nahrbtnik sva poleg nekaj pijače in energijske ploščice, za vsak primer vrgla še pelerino, ki pa je nisva potrebovala. Do odcepa za Lepeno naju je odpeljal sodelavec, od tam pa sva se odpravila na slabih trinajst kilometrov dolgo pot do Bovca. Lepa, razgibana pot naju je vodila, zdaj po levem, spet drugič pa po desnem bregu smaragdne lepotice Soče, ki je nekje, lahko bi rekel lenobno tekla po strugi, spet drugje pa se je spremenila v divjo, deročo reko, s katero ni dobro zobati češenj. 

Veliko zanimivih in lepih stvari je bilo moč videti, od lepega razgleda na okoliške vrhove, do  čudovitih tolmunov, prelepih peščenih plaž, najbolj pa se mi je vtisnila v spomin zanimiva domačija, bojda Ipavčeva - Avgust Ipavec, duhovnik in skladatelj, ki živi in službuje v Avstriji je v domačiji uredil manjšo kapelico, okolico domačije pa krasijo predmeti iz različnih materialov, večinoma z versko vsebino, ki jih vedno znova dodaja in spreminja. V kapelici je na voljo tudi brošura z naslovom Oživljena Lepena, v kateri je domačija predstavljena.

Na poti, ki v poletnih mesecih nudi veliko sence in osvežitev v hladni Soči je velika verjetnost srečanja s kakšnim plazilcem, tudi takim s cik-cak vzorcem na hrbtu. Midva sva srečala slepca, ki ga je kar pošteno zeblo in se je šele po nekajminutnem pregovarjanju umaknil s poti, da ga kdo ne pohodi.

Po dobrih treh urah hoje in nekajkratnem prečkanju struge reke Soče sva prišla v Bovec, kjer sva današnjo pot zaključila. Tako sva povezala skoraj oseminpetdeset kilometrov dolgo pot od Kobarida do izvira Soče v Trenti. 

Lepo je bilo in toplo priporočava. Ostale odseke najine prehojene Soške poti pa si je moč ogledati na spodnjih povezavah. Pa SREČNO na poti....

https://sine771.blogspot.com/2019/08/po-soski-poti-od-kobarida-do-trnovega.html

https://sine771.blogspot.com/2020/03/soska-pot-od-bovca-do-trnovega-ob-soci.html

https://sine771.blogspot.com/2020/02/soska-pot-od-izvira-soce-do-odcepa-za.html