Sončni vzhod na Slemenovi špici - 1911 m

Ob 04.15 je budilka na telefonu naznanila, da je treba vstati, če želim na Slemenovi špici pričakat sončni vzhod.

Hitro sem se oblekel, skuhal čaj za v termovko, popil obvezno jutranjo kavo in se odpeljal na Vršič. Zgolj eno stopinjo nad ničlo je kazal termometer, pihal pa je še zoprn veter tako, da ni bilo nič kaj prijetno. A kot pravijo, ni slabega vremena, ja samo slabo oblečen in opremljen pohodnik, tekač...😀, zato tudi mene vremenske razmere niso prav nič motile. Nočno nebo posejano z zvezdami🌟🌟🌟, mir in tišina, le naglavna lučka mi je kazala pot proti vrhu Slemenove špice. 

Zlati macesni okrašeni s snežnim poprhom so bili le še češnjica na torti jutranje predstave vzhajajočega sonca🌄. Kljub mrazu in vetru se je zagotovo splačalo, saj je bilo res čarobno.

Ob sestopu se je izza Mojstrovk le za kratek čas prikazalo sonce, ki je poskrbelo, da so zlato rumeni macesni še bolj zažareli, potem pa se je pooblačilo in vsega lepega je bilo v trenutku konec. 

No jaz sem bil ob pravem času, na pravem mestu😉😉😉.

Ainos Oros (Kefalonija, Grčija) - 1628 m

Z Lidijo sva teden dni preživela na grškem otoku Kefalonija, ki je največji izmed Jonskih otokov v zahodni Grčiji.

Nastanjena sva bila v enem od hotelov na polotoku Paliki, v bližini mesta Lixouri, ki je drugo največje mesto na Kefaloniji. Še pred prihodom na otok sva najela avto, s katerim sva otok prevozila po dolgem in počez. Ker pa rada hodiva v gore sva tudi na Kefaloniji prestavila v "pohodniško prestavo" in obiskala 1628 metrov visoko goro Ainos Oros. Ainos Oros je najvišji vrh otoka Kefalonija, hkrati pa tudi najvišji vrh vseh Jonskih otokov. 

Gora Ainos z okolico tvori Narodni park Ainos, ki je bil ustanovljen leta 1962 in je edini kopenski narodni pak na Jonskih otokih. Zlasti severna pobočja gore so porasla z grško oziroma kefalonsko jelko, ki ima zelo kvaliteten les in so ga uporabljali za izdelavo ladji, od antične Grčije, pa vse do Benečanov (vir: Arheološki muzej v mestu Sami). 

Po zajtrku sva se po razgledni panoramski cesti odpeljala proti glavnemu mestu Argostoli in naprej proti Narodnemu parku Ainos. Ko sva pripeljala v bližino mostu De Bosset, ki je s svojimi skorajda 690 metri najdaljši kamniti most čez morski zaliv na svetu in povezuje glavno mesto Argostoli z nasprotno obalo, se je na armaturni prlošči v avtomobilu prižgala opozorilna luč za nizek tlak v pnevmatikah. Zapeljala sva na bližnji bencinski servis, kjer sva na najino žalost ugotovila, da je v desni zadnji pnevmatiki vijak za pritrjevanje mavčnih plošč. Ker kot večina novejših avtomobilov tudi najina Toyota ni imela rezervnega kolesa, niti kompleta za popravilo pnevmatik, nama ni preostalo drugega kot poiskati vulkanizerja, ki nama bo pnevmatiko zakrpal. Odpeljala sva nazaj do velikega parkirišča v bližini mostu De Bosset, od koder sva poklicala v agencijo, kjer sva najela avto. Nataša iz agencije nama je priskrbela številko vulkanizerja iz Argostolija, ki je v pičlih 15 minutah prišel na kraj in pnevmatiko hitro in strokovno zakrpal. Po nenačrtovanem postanku, ki pa naju nikakor ni spravil v slabo voljo, sva se odpeljala v Narodni park Ainos, kamor naju je pripeljala široka asfaltna cesta, ki se na najvišji točki regionalne ceste Argostoli - Sami odcepi v desno. Vstop v Narodni park Ainos je brezplačen, saj so zapornice čez dan dvignjene, parkirala pa sva na brezplačnem parkirišču pri radijskem stolpu, ki se nahaja na koncu ceste. 

S parkirišča sva se po ožji makadamski cesti odpravila proti vrhu gore Ainos. Ob cesti, ki se sprva spusti za okoli 75 višinskih metrov, so postavljeni informativni panoji z opisi rastlinskih in živalskih vrst območja narodnega parka, pa tudi nekaj klopi, od koder je lep razgled proti morju. V nadaljevanju poti sva z makadamske gozdne ceste zavila desno na vzpenjajočo se pešpot, po kateri sva prišla na skalnat vrh gore Ainos.  

Z vrha je lep panoramski pogled na celotno Kefalonijo in razgled na sosednje otoke Zakintos, Lefkada in Itaka ter na celinsko Grčijo.

Po dobre pol ure uživanja na vrhu sva se po poti pristopa vrnila na izhodišče in se odpeljala v kraj Sami, kjer sva se osvežila v ne prav toplem morju. 

Aja, pa v morje sva šla obuta v "trail" copate, saj je bilo morsko dno posejano s številnimi morskimi ježki, kar je običajno znak čistega morja, to pa veliko šteje, kaj ne?

  

Dobrač - 2166 m

Obisk 2166 m visokega Dobrača, katerega območje je zavarovano kot naravni park, sva z Lidijo načrtovale že kar nekaj časa, a je vedno prišlo kaj vmes. Enkrat je bilo krivo slabo vreme, spet drugič neodložljive obveznosti, danes pa se je končno le izšlo.

Ne prav zgodaj sva se odpeljala proti Beljaku in naprej po Beljaški Alpski cesti vse do izhodišča, na nadmorski višini 1.700 metrov. Za vožnjo po 16,5 km dolgi serpentinasti cesti sva odštela 23,5 EUR, dejstvo pa je, da je cesta zgledno urejena in primerljiva z drugimi avstrijskimi gorskimi cestami. Cesta premore kar 11 velikih parkirišč in veliko razgledišč, med katerimi še najbolj izstopa razgledna terasa imenovana Rdeča peč, ki so jo postavili na mestu, kjer se je ob rušilnem potresu leta 1348 odlomil ogromen del gore in zasul 12 vasic ob vznožju le te. 

Za vzpon na vrh sva kombinirala pešpot in makadamsko cesto, ki vodi k oddajniku in planinski koči. Posamezne krajše odseke ceste je še vedno prekrivala snežna odeja, ki pa jo je toplo majsko sonce "ekspresno" talilo. Na vrhu sva posnela nekaj fotografij, nato pa sestopila do planinske koče pri oddajniku, kjer sva se okrepčala s kavo manjkal pa ni niti, še vroč jabolčni štrudelj s stepeno sladko smetano. Še dobro, da sta bila kosa velika, kava pa odlična, saj sva za "malico" odštela skoraj 23 EUR.  

Kljub nekoliko zasoljenim cenam sva si naredila lep gorniški dan.