S Kop do Ribniškega jezera - 1490 m

Obisk prijateljice Helene in njene družine v Stražišču nad Prevaljami, smo vsi skupaj  preživeli kar aktivno. 

Po zajtrku smo se jaz, Lidija in Helena, Helenin moža zaradi službenih obveznosti, žal ni mogel z nami, odpeljali na Kope, od koder smo jo mahnili proti Ribniškemu jezeru. Po označeni planinski poti smo ob prijetnem klepetu in obilici dobre volje najprej dosegli 1543 m visok Črni vrh, ki je najvišji vrh Pohorja. Po kratkem postanku na delno poraščenem vrhu, od koder se lepo vidi Velika Kopa, Uršlja gora in KSA, pa tudi del Štajerske, smo pot nadaljevali do Ribniške koče, ki je bila pred kratkim res lepo prenovljena. Na terasi koče smo se udobno namestili v ležalnike in se posladkali z odličnim borovničevim in jabolčnim zavitkom. Ko so bile energijske zaloge spet polne smo se povzpeli na bližnji, 1537 m visok Jezerski vrh, kjer stoji spomenik padlim partizanom med NOB, z vrha pa se odpre tudi lep razgled na velik del Pohorja. Po krajšem klepetu s pohodnikoma, ki sta se vračala proti Rogli smo se spustili še do Ribniškega jezera, ki leži na nadmorski višini 1490 m, kjer smo popolnoma sami uživali v tišini in lepotah, ki jih ponuja ta del Ribniškega Pohorja.

Ob povratku na Kope smo se še nekoliko odžejali, potem pa smo se odpeljali v Slovenj Gradec, kjer nas je v eni od gostiln že čakal Helenin mož. Če že ni mogel z nami na pohod, smo pa skupaj pojedli odlično kosilo.

Super dan je bil....

S kolesom na Kokoš - 674 m

Današnji kolesarski izlet po Krasu je bil res fantastičen. 

Z Lidijo sva turo začela na parkirišču Parka Škocjanske jame v Matavunu, od koder sva se po makadamski poti odpeljala do vasice Lokev. Pri vojaškem muzeju, ki je bil še zaprt sva si privoščila nekaj minut za foto počitek, nato pa z vožnjo nadaljevala do Lipice. Ko sva prikolesarila do Casinoja Lipica, sva zavila levo na makadamsko cesto, ki naju je po okoli 45 minutah vožnje pripeljala na vrh, 674 metrov visoke Kokoši. 

Po dokaj napornem vzponu sva si pri koči privoščila daljši počitek in okrepčilo. Ko so bile baterije spet polne, pa ne tista na kolesu😉, je sledil adrenalinski spust do Casinoja, od koder sva se nato po makadamski cesti odpeljala do povezovalne makadamske poti Živega muzeja Krasa (Sežana - Bazovica). Po nekaj minutni vožnji proti Sežani, sva zavila desno in se po prijetni gozdni poti odpeljala do Lipice. Mimo kobilarne sva nadaljevala do ceste, po kateri sva se vrnila v vasico Lokev. Ko sva se v lokalni trgovinici oskrbela z vodo, sva se po malo prometni cesti odpeljala do Divače, od tam pa še na izhodišče v Matavun. 

Nabralo se je 36 km in 557 metrov vzponov. 

Super dan je bil...

Začetek kolesarske ture v Matavunu

Proti vasi Lokev

Vojaški muzej v vasi Lokev

Se me komaj kaj vidi😉

Sva že v Lipici

Začetek vzpona na 674 metrov visoko Kokoš

Sva prisopihala do vrha

Še dokaz, da sva bila na Kurci 🐔

Razgled s Kurce 🐔

V vlogi natakarja, na Kurci 🐔 kako pa? 😂

Naravoslovna pot doline Muzcev (Sentiero Natura Valle Musi)

Z Lidijo sva prehodila krožno pot "Sentiero Natura Valle Musi", oziroma po slovensko Naravoslovno pot doline Muzcev, ki je označena s številko 719. 

Razgibana pot naju je od koče Pian dei Ciclamini, ki se nahaja v bližini prelaza Na Meji (Passo Tanamea) vodila do zaselka Simaz (Šimac), kjer sva pomalicala. Na izhodišce sva se vrnila deloma po cesti, deloma pa po vzporedni pohodniški poti, ki je ravno tako dobro označena in lepo sledljiva. 

Pot, ki je del naravnega parka Julijske Predalpe je  dolga okoli 5 km (v eno smer) in je opremljena z informacijskimi tablami o rastlinstvu in živalstvu tega območja. Vije se med gozdovi in travniki, se vzpenja in spušča ter preči struge potokov in hudournikov. 

Gre za starodavno pot, ki je nekoč povezovala koče in pašnike v dolini potoka Mea. 

Lepo dopoldne sva imela☼🌄👍