Pristovški Storžič - 1759 m

Tudi letos sva z Lidijo nekaj dni dopusta preživela na Jezerskem. 

Spala in jedla sva v Penzionu Kanonir v Spodnjem Jezerskem, ki ga vodi ustrežljiva in nadvse prijazna Marija, ljubkovalno pa kar Marička😀. Cilja letošnjega dopusta sta bila vzpona na Pristovški Storžič in Češko kočo in prav vesela sva bila, da nama je uspelo uresničiti oba. 

Prvi je bil na vrsti Pristovški Storžič/Kärntner Storschitz, 1759 metrov visok vrh v Karavankah. Za vzpon na vrh sva izbrala tako imenovano Kranjsko pot, z izhodiščem na mejnem prehodu Jezerski vrh. Ne prav zgodaj zjutraj sva se najprej odpeljala do Zgornjega Jezerskega, kjer sva v trgovini kupila izotonične napitke in energijske ploščice za na pot, nato pa z vožnjo nadaljevala po ovinkasti, a široki cesti vse do mejnega prehoda Jezerski vrh. Parkirala sva na označenem parkirišču na slovenski strani mejnega prehoda, saj je bilo parkirišče na avstrijski strani že popolnoma zasedeno. Čeprav je bilo jutro dokaj sveže, termometer je pokazal 12 stopinj, je sonce ozračje hitro segrevalo, zato se nisva kaj dosti obotavljala temveč sva se hitro odpravila na pot. Na avstrijski srani sva poiskala rumene planinske smerne table, ki so naju usmerile na označeno pot, ki vodi ob državni meji med Slovenijo in Avstrijo. Sprva sva nekaj minut hodila po gozdni stezi, nato pa prišla na široko gozdno cesto, po kateri sva hodila vse do razpotja na manjši planini, kjer stoji tudi lovska koča. Do tu sva vseskozi hodila po gozdu, pa še prijetno je pihljalo tako, da vročite niti nisva občutila. Pri lovski koči sva zavila levo in se pričela strmo vzpenjati čez travnike, poraščene z visoko travo. Tu je bilo že peklensko vroče in prav vesela sva bila, da sva kaj kmalu ponovno prišla v gozd, kjer je bila klima spet znosnejša. Med vzponom skozi gozd sva enkrat prečila gozdno cesto, ko pa sva znova prišla do nje sva zavila levo in ji sledila vse do označenega razpotja, kjer sva zavila desno in se pričela strmo vzpenjati po travnatem pobočju, ob robu gozda. Kmalu sva preko strmih vzhodnih pobočji prišla do prvih jeklenic, kjer je pot postala še bolj strma, pa tudi bolj izpostavljena soncu in poletni vročini. Vse odseke varovane z jeklenico sva brez težav premagala in prišla na greben Pristovškega Storžiča, po katerem sva se le še lagodno sprehodila do samega vrha. 

Na vrhu, na katerem je postavljen lep in velik železen križ z napisom v nemščini "Koroška - svobodna in nerazdeljena", ki je bil postavljen ob 42. obletnici koroškega plebiscita (vir: Hribi.net) se je kar trlo obiskovalcev, poleg avstrijskih pohodnikom in seveda naju je bila na vrhu tudi večja skupina mladih planincev in vodnikov iz Slovenije, udeležencev letošnjega planinskega tabora. 

Kar dobro uro sva se zadržala na vrhu, ki nudil lep razgled na severna ostenja Grintovcev, pa na Košuto ter na Julijske Alpe, nato pa sva se odpravila nazaj na izhodišče. Za sestop sva izbrala lažjo a nekoliko daljšo pot, ki je sicer dobro označena, prav razgledna pa ni, saj sva skoraj ves čas hodila po gozdu. Je pa za poletno vročino kar primerna😅😅, pa še krožno pot sva opravila. 

Ob prihodu na izhodišče sva si v bližnji gostilni na avstrijski strani mejnega prehoda privoščila še velik kozarec, ne ravno zdrave pijače, reklame ne bom delal😉, nato pa sva se odpeljala v najin začasni dom, v Penzion Kanonir. 

Lep izlet sva imela...

Kraljevska špica/Monte Re - 1912 m

S prijateljico Katjo sva se kar na hitro zmenila za vzpon na Kraljevsko špico, po italijansko Monte Re, 1912 metrov visoko goro, ki se nahaja severozahodno od rudniškega mesteca Rablja/Cave del Predil, tik za mejo v Italiji. 

Malo pred peto zjutraj sva se iz Bovca odpeljala čez Predel do Rablja, kjer sva pri cerkvi zavila levo in z vožnjo nadaljevala po slabši makadamski cesti vse do zapuščene rudniške zgradbe, kjer se cesta tudi konča. Na poti do izhodišča sva opazila nove smerne table, nove markacije pa so tudi na poti, sama pot pa je kar lepo očiščena tako, da velika pohvala skrbnikom poti.   

Ker kljub zgodnji uri pretiranega mraza ni bilo, nasprotno, jutro je bilo dokaj soparno, sva si hitro oprtala nahrbtnika in se odpravila na pot. Sprva sva se skozi gozd vzpenjala po dokaj zložni poti, a že po nekaj minutah hoje je pot postala strma, zelo, zelo strma. Po dobri uri zelo strmega vzpona, sva prisopihala na Malo Kraljevsko špico, kjer stoji spomenik posvečen vsem rudarjem, ki so delali v rudniku svinca in cinka v Rablju. Posebnost spomenika je, da je izdelan iz rudniškega orodja in naprav. Pri spomeniku, kjer naju je pozdravilo tudi sonce, sva si privoščila nekaj minut počitka, saj strmina in sopara človeka kar malo zdelata😅. Po krajšem počitku, hidraciji in oskrbi pljuč s kisikom😃 sva pot nadaljevala proti vrhu. Pot naju je sprva ponovno vodila skozi gozd🌳🌲, kjer je prijetno pihljalo, pa tudi strmina ni bila prehuda. A lepega je bilo kaj hitro konec, saj sva že po nekaj minutah prišla iz gozda v rušje, kjer se je tudi pot dobesedno postavila po konci. Kljub veliki strmini, kjer sva si na nekaj mestih morala pomagati tudi z rokami, sva kar lepo napredovala, spodbujal pa naju je tudi krasen razgled, ki se nama je odprl proti Višu in Mangartu. Po dveh urah in pol hoje (toliko piše tudi na smerni tabli na izhodišču), da ne rečem skorajda plezanju sva dosegla vrh Kraljevske špice, ki ga krasi krona. Kljub temu, da je bila ura komaj nekaj čez osem je bilo peklensko vroče in soparno tako, da je znoj dobesedno lil z naju.  

Na deloma travnatem vrhu sva se udobno namestila ter si privoščila prigrizek, še pred tem pa sva dala sušiti premočeni pohodni majici. Dobro uro sva popolnoma sama uživala v čudovitem razgledu na Zahodne Julijce, pa na Kamniti lovec in Sv. Višarje, na Mangart in Jalovec, pa tudi na Rabeljsko jezero. A ker je tudi lepega enkrat konec sva se tudi midva morala odpraviti nazaj v dolino. Nazaj je šlo sicer hitreje, a tudi pri sestopu je bila potrebna velika previdnost, saj je strmina res precejšnja in zdrs oziroma padec ne bi bil prav prijeten, da ne rečem kaj hujšega. 

Okoli enajste ure sva bila že pri avtomobilu, kjer sva se preobula in preoblekla ter se hitro odpeljala k bližnjemu Rabeljskemu jezeru. Po poživljajoči kopeli v ledeniškem jezeru, s prijetno temperaturo vode sva se odpeljala v Bovec, kjer sva najin gorniški izlet zaključila. 

S Katjo sva si bila enotna, da je vzpon na Kraljevsko špico smiselno opraviti pomladi ali pa jeseni, ko so temperature znosnejše. Je pa lepa gora 🌄, ki je kljub strmemu pristopu vredna obiska.    

    

   

V poletni sezoni se spodobi obiskati tudi Kaninsko pogorje

V poletni sezoni se spodobi vsaj enkrat obiskati tudi Kaninsko pogorje, zato sem se kmalu po osmi uri zjutraj, z gondolo odpeljal do "D" postaje.

Najprej sem se odpravil na Sedlo, od tam pa na vrh, 2499 m visokega Prestreljenika. Ker je bilo dokaj zgodaj, prav veliko pohodnikov nisem srečal, sem pa srečal trop kozorogov, ki so se brezskrbno pasli na, s travo poraščeni skalni polici. Čez približno dve uri pa je bila slika glede obiskovalcev Kanina popolnoma drugačna. 

S Prestreljenika sem sestopil do vstopa v ferato in se po njej sprehodil do Prestreljeniškega okna, ki se nahaja na nadmorski višini 2391 m, nudi pa lep razgled tudi na italijansko stran. Naravno okno je veliko 10 x 7,5, legenda o njegovem nastanku pa pravi takole:

Sveta Marija in Hudič sta se odpravljala proti Sveti gori. Hudič je ubral pot, ki se mu je zdela krajša. Stavila sta, kdo bo prvi na cilju. Hudič je na Kaninu naletel na previsoko steno Prestreljenika. Silovito je treščil vanjo in v steni naredil ogromno luknjo nato pa nadaljeval pot čez Stol, Mijo in Matajur. Ko je prispel na cilj, je bila Marija že zdavnaj tam (vir: spletna stran Hribi.net).

Ko sem prispel do okna, sem moral kar nekaj časa čakati kolono turistov, ki so k oknu prihajali iz smeri "D" postaje kaninske gondole, šele nato sem lahko sestopil do razpotja poti, ki vodi na Visoki Knin. Nekateri od njih pa opremljeni in obuti, da niti ni vredno komentarja. Nadaljeval sem proti Visokemu Kaninu, a sem na meliščih pod Hudim Vršičem dohitel večjo skupino čeških turistov, ki so jo mahali na vrh. Ker me je ob nepopisni gneči volja za vzpon na Visoki Kanin hitro minila, sem se vrnil do razpotja pod Hudim Vršičem in nadaljeval desno proti Domu Petra Skalarja. Med potjo sem se povzpel še na 2371 metrov visok Vrh Osojnici, od tam pa sestopil do koče. Pri koči sva poklepetala z jamarjem, ki sva ga z Lidijo srečala že avgusta lani in tudi letos, enako kot lani mi je postregel s čajem, ki je kljub vročemu dnevu še kako prijal. 

 

Od Doma Petra Skalarja, sem preko Kaninskih podov sestopil na "D" postajo in se z gondolo vrnil v dolino.

Lep dopoldan je bil....👍👍😊😊😊