Dobrač - 2166 m

Obisk Dobrača, 2.166 m visoke gore v Avstriji je bil sicer načrtovan nekoliko prej, na vrsto pa je prišel danes. 

Ne prav zgodaj sva se z Lidijo odpeljala proti Beljaku in naprej po Beljaški Alpski cesti vse do izhodišča, na nadmorski višini 1.700 metrov. Cestnina za 16,5 km alpske ceste, znaša 18 EUR za osebni avtomobil, dejstvo pa je, da tako urejene in vzdrževane ceste v naši lepi deželici, na žalost ne premoremo. 

Za vzpon sva izbrala pešpot, ki je bistveno bolj razgibana od široke makadamske ceste, ki vodi k oddajniku in koči na Dobraču, pa še bolj razgledna je. V tem letnem času pa so dodana vrednost še zlati macesni, ki krasijo pobočja Dobrača. Občasno je kar močno in mrzlo zapihalo, vrh Dobrača in okoliški vrhovi pa so se bolj ali manj skrivali v megli in nizki oblačnosti. Po ogledu dveh romarskih cerkva, ki stojita na vrhu ter kratkem fotografskem dokumentiranju, sva z osvojenega vrha, kar malo po svoje sestopila nazaj na izhodišče. 

V planinski koči sva se okrepčala s kavo in čajem, manjkal pa ni niti, še vroč jabolčni štrudelj oziroma zvitek, povedano lepo po slovensko.

Kljub vetru in občasni megli sva opravila eno lepo turo.

Žabiški Kuk - 1844 m

Prost dan sem izkoristil za obisk Tolminskih gora. 

Jutro je obetalo lep dan, a se je nad vrhove prav hitro prikradla megla, ki se nikakor ni hotela razkaditi. S planine Podkuk sem se napotil do Močil, od tam pa po strmi poti na vrh Žabiškega Kuka. Nekaj razgleda je bilo le proti Tolminu in Krnskem pogorju, ostala okolica pa se je kopala v megli. Zaradi megle in močnega vetra sem z vrha kar hitro sestopil do sedla pod Voglom ter naprej na planino Razor. Vetrovka, kapa in rokavice so bile danes obvezna oprema, saj je na planini Razor termometer v zavetju kazal zgolj 4 stopinje. 

Na srečo na vreme še ne moremo vplivati, zato je tudi dan, kot je bil današnji lahko zelo lep, saj se je narava že odela v lepe jesenske barve.

Dolina Triglavskih ali Sedmerih jezer

Raziskovanje Doline Triglavskih jezer, nama bo z Lidijo še dolgo ostalo v lepem spominu. 

Okoli osmih sva bila na izhodišču v Zadnjici, od koder sva se podala proti Zasavski koči na Prehodavcih. Kljub dokaj hladnemu jutru, nama je kmalu postalo vroče, saj se pot skozi grapo, kar strmo vzpenja. Pri studenčku ob poti sva se oskrbela z vodo, nato pa pot nadaljevala do sedla Čez Dol, kjer sva zavila levo proti Prehodavcem.

Po slabi uri hoje naju je razgledna pot pripeljala do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer sva si privoščila nekoliko daljši počitek za malico ter za okusno kavo in čaj.  

Po počitku in malici sva spustila k prvima dvema jezeroma in sicer k Jezeru pod Vršacem in k Rjavemu jezeru. 

Od Rjavega jezera sva pot nadaljevala proti Koči pri Triglavskih jezerih, pri tem pa neizmerno uživala v družbi podlasic in razigranih ter že kar lepo rejenih svizcev, seveda pa tudi v lepotah Zelenega jezera, Velikega jezera oziroma Jezera v Ledvicah in Dvojnega jezera, ki se nahaja tik ob Koči pri Triglavskih jezerih, kjer sva prvi dan najinega potepanja tudi zaključila. Po okusni večerji sva se še nekaj časa družila z ostalimi pohodniki, nato pa sva se počasi odpravila spat.

Naslednje jutro sva se po popiti kavi, napotila nazaj proti Zasavski koči na Prehodavcih, med potjo pa opazovala gamse, ki so se brezskrbno pasli na strmih meliščih. Ob prihodu na Prehodavce sva se povzpela še do mejnega kamna, ki je označeval nekdanjo Rapalsko mejo. Od tu je res lep razgled na okoliške vrhove ter na gore nad Trento, pa še del Bovca se vidi. Pri Zasavski koči sva še malo pomalicala in popila kavo, nato pa sestopila na izhodišče v Zadnjico.

Super sva se imela....