Vrh Grubje/Picco di Grubia - 2240 m

Na praznik Marijinega vnebovzetja sva se tudi midva z Lidijo odločila, da se podava bližje nebu. Povzpela sva se na Vrh Grubje/Picco di Grubia, 2240 metrov visoko goro, ki se ne ponaša z ne vem kakšnim obiskom, je pa raj za ljubitelje gorskega cvetja in krasen razglednik. 

V jutranjih urah sva se preko Predela odpeljala do Nevejskega prevala /Sella Nevea, kjer sva se zaradi velike gneče dobesedno "strpala" v eno od gondolskih kabin, ki je na praznični dan pričela voziti že 10 minut prej in se odpeljala do koče Gilberti. Od koče sva pot nadaljevala na sedlo Bela peč, od koder sva nekaj minut uživala v pogledu na Montaževo skupino, nato pa nadaljevala po stari vojaški mulatjeri, ki pa so jo na moje veliko presenečenje, na najbolj kritičnih mestih nekoliko popravili in obnovili markacije. Dve leti nazaj je bila pot, na posameznih mestih že kar krepko "utrujena", nekatere markacije pa zbledele do neprepoznavnosti. Kakorkoli, pristojnim vse pohvale za trud👍👌. Danes je bilo na poti kar veliko prometa, mednarodno pohodniško zasedbo pa so vodili Italijani, ki so uživaji v svojih poletnih počitnicah, t.i. "Ferragostu". Tudi nas, klenih Slovencev izpod Triglava je bilo kar nekaj tako, da sva se kar nekajkrat zapletla v prijetno debato, kar je po mojem mnenju tudi prav. Seveda sva tudi tuje pohodnike spoštljivo pozdravljala, večina jih je odzdravila nazaj, so se pa našli tudi taki, ki jim je, iz meni nerazumljivih razlogov, usta težko odpreti in izustiti besedico ali dve. 

Ko sva prišla do bivaka Marušič sva ugotovila, da je le tega zasedla skupina Italijanov, ki so se odločili, da bodo tu preživeli del svojih poletnih počitnic. S seboj so "privlekli" malodane vse, celo "cajtnge", da jim ne bo preveč dolgčas. Ja, nekaterim se resnično ne sanja, čemu so bivaki v visokogorju dejansko namenjeni. Saj v naših gorah ni pa nič bolje... Po kratkem premisleku sva se odločila, da se bova pri bivaku ustavila ob povratku, zato sva pot nadaljevala po označeni planinski poti, ki vodi na  Žd/Monte Sart. Po nekaj minutah sva pri "obrambnem zidu" zavila levo in se pričela strmo vzpenjati po travnatem pobočju, ki so ga krasile planike. Pot od tu naprej ni označena, vendar je dobro uhojena in sledljiva, nekoliko višje pa sva se držala grebena, po katerem sva nato dosegla vrh. Ker je kar pošteno pihalo sva se hitro umaknila nekoliko nižje v zavetrje, kjer sva nekaj minut posedela na mehki travi in užival v razgledu.   

Ob sestopu sva si nekoliko daljšo pavzo privoščila pri bivaku Marušič, kjer sva tudi pomalicala, nato pa sva se po poti vzpona vrnila nazaj do koče Gilberti in se z gondolo odpeljala v dolino.

Naneslo je okoli 5 ur hoje in nekaj manj kot 600 višinskih metrov. Tura ni zahtevna, je pa v poletnih mesecih izpostavljena soncu, zato priporočava dovolj tekočine (na poti vode NI!!!) in ustrezno zaščito pred soncem (kremo, očala in pokrivalo).

Imela sva lep praznični dan...

          

Matajur - 1642 m

Kolikokrat sem že bil na vrhu Matajurja ne vem, vem pa, da je vedno lepo in vedno nekaj novega, nekaj drugačnega.

Tokrat sem se na vrh povzpel iz vasi Matajur v Italiji. Po označeni planinski poti sem jo mahnil proti koči Pelizzo, od tam pa mimo vodnega zajetja Fonte Skrila na greben, kjer se priključi tudi pot, ki pripelje iz Avse. Na grebenski poti do vrha sem si vzel kar nekaj časa za fotografiranje, saj se mi ni prav nikamor mudilo.

Na vrhu, kjer je bilo veliko pohodnikov sem kar nekaj časa posedal in užival v razgledu na okoliške vrhove. 

Za sestop na izhodišče pa sem izbral pot mimo Doma na Matajure. 

Lepo, srednje zahtevno turo, nabralo se je kar nekaj ur hoje in slabih 700 višinskih metrov, so polepšale številne Turške lilije, ki jih je bilo res v izobilju.  

   

Viška planina - 1530 m

Načrt je bil sicer drugačen, a smo ga bili zaradi nočnih neviht in še vedno oblačnega jutra primorani spremeniti. 

Namesto visokogorja, smo se z Lidijo in našo psičko Elly🐶 odločili za varnejšo opcijo in se podali v sredogorje. Odpravili smo se na Viško planino, ki leži na nadmorski višini 1530 metrov. Iz Bovca smo se preko Predela odpeljali v Italijo in naprej proti Nevejskemu prevalu (Sella Nevea), a le do našega izhodišča Cave del Mole. Tu stoji tudi spomenik s križem, desno pa se odcepi makadamska cesta, ki vodi na Viško planino ter na Viš pa tudi k koči Corski, ki pa je že nekaj let žal zaprta. Nekateri se odpeljejo še nekaj ovinkov višje, do naslednje zapornice,  mi pa smo parkirali kar ob cesti. Po dokaj strmi makadamski, v zadnjem delu tudi betonirani cesti, ki se v ključih vzpenja smo v slabih dveh urah prišli na Viško planino, kjer nas je pozdravilo tudi sonce. Kljub temu, da so bili Viš, Koštrunove Špice in ostali vrhovi zaviti v oblake, smo se na planini, kjer je tudi koča zadržali kar nekaj časa, nato pa smo se po poti vzpona vrnili nazaj na izhodišče.

Ob povratku domov smo se še okopali v izredno toplem Rabeljskem jezeru in izlet je bil popoln😊😊😊.

       

Iz Baške v Velo Luko na otoku Krk

Za dva dni sva jo z Lidijo mahnila na otok Krk, točneje v Jurandvor, majhno vasico, ki se nahaja tik pred turistično oblegano Baško. Navsezadnje nama drugega niti ni preostalo, saj v Baški nisva našla nobenega prostega apartmaja ali pa sobe. 

V majhen apartma, za najine potrebe več kot dovolj prostoren, sva prispela šele v večernih urah, saj morajo nekateri še vedno hoditi v službo😁. Po nastanitvi sva se odpravila v bližnjo trgovino po nakupih. Kupila sva nekaj hrane za večerjo in zajtrk ter zadostno količino vode in pijače z elektroliti, saj sva vedela, da na turi vode ne bo. 

Naslednje jutro sva vstala zgodaj in hitro pozajtrkovala ter se odpeljala do sicer plačljivega parkirišča, le nekaj minut hoje stran od Kampa Bunculuka, kjer sva parkirala. Pri kampu se namreč prične označena pohodniška pot, ki vodi v Velo in Malo Luko in v kanjon Vrženica. Prvih nekaj minut sva hodila po gozdni poti, ki obide kamp, a kaj kmalu sva se pričela vzpenjati po dobro označeni stezi, ki je lepo speljana po  dokaj strmem, skalnatem pobočju. Bolj kot sva se vzpenjala, lepši so bili razgledi na cerkev Sv. Ivana, na morje ter na sosednje otoke. a tudi sonce je kljub dokaj zgodnji uri, že kar dobro pripekalo. Še sreča, da je bilo zjutraj ozračje bolj "mrčasto" med prevaloma Lubinin (180 mnm) in Rebica (311 mnm), pa je tudi kar pošteno "vleklo" tako, da ni bilo prehudo. Po okoli uri in pol hoje sva uzrla najin cilj, Velo in Malo Luko, do cilja pa naju je čakal zgolj še spust po strmem skalnatem pobočju. Kjer se je dalo sva pot nekoliko skrajšala s hitrim sestopom po meliščih, vendar tistim, ki tega niste vajeni to odsvetujeva. Slabi dve uri sva potrebovala da sva prišla na cilj v Velo Luko, kjer se nahaja tudi gostinski lokal (konoba), ki pa je bil na najino razočaranje zaprt. Zgolj midva in še eno dekle smo imeli Velo Luko dobro uro le zase, potem pa so iz Baške pričeli voziti čolni s turisti. To dobro uro samote sva izkoristila za kopanje in sprostitev ob zvokih vetra in šumenju valov. 

Ker se je ura bližala pol enajsti sva se odločila, da se vrneva nazaj, saj je bilo že takrat peklensko vroče. Hoja po razbeljeni kamniti pokrajini ni bila nič kaj prijetna, vendar naju je tolažilo dejstvo, da se bova lahko prav kmalu ohladila v morju. Veliko ljudi sva srečala, ki so se šele malce pred poldnevom odpravili v Velo Luko, nekateri celo z majhnimi otroki. A vsak ve zase koliko je sposoben in ali je hoja po razbeljeni kamniti pokrajini opoldne, res primerna za mlajše otroke. Kakorkoli, upam, da so se vsi srečno vrnili nazaj v Baško, peš ali pa s čolnom. 

Takoj ko sva prišla nazaj do Kampa Bunculuka sva zavila levo na plažo zaliva Bunculuka, kjer sva se dobesedno "vrgla" v morje, ki naj bi imelo tega dne osvežilnih 22°C. Ja, ja vem, da gre za nudistično plažo, pa kaj zato? Važno, da sva se ohladila, kaj ne?

Po polurnem namakanju pa sva morala na žalost k avtomobilu, saj se je najinih plačanih nekaj ur parkiranja počasi iztekalo. 

Lep, a dokaj vroč izlet sva imela, ki ga je vredno ponoviti, ko bodo temperature znosnejše. Pa še kanjon Vrženica si bo takrat potrebno ogledati, tokrat sva ga žal izpustila.

Jutranji pogled s poti na vhod v pristanišče Baška 

Pot se pričenja vzpenjati po strmem skalnatem pobočju

Razgled s poti proti cerkvi Sv. Ivana

Razgled s poti proti morju in sosednjim otokom

Smerokaz na prevalu Lubinin, 180 metrov nad morjem

Mrgari, kamnite suho zidne ograde, namenjene občasnemu zbiranju in štetju drobnice, predvsem ovc

Preval Rebica 311 metrov nad morjem

MI2 na Rebici

Odprl se nama je pogled na Velo Luko

Mala Luka

Lidija kaže, da morava tja dol

Pogled na Velo Luko s poti

Pri sestopu po strmem skalnatem pobočju

Plaža v Veli Luki

Na poti nazaj v Baško