Skopos (Zakintos) - 496 m

Med oddihom na grškem otoku Zakintosu, sva si z Lidijo omislila tudi pohodniški dan, saj brez hribov in gora enostavno ne gre. 

Otok Zakinstos sicer ne slovi po ne vem kako visokih hribih, najvišji vrh otoka Vrachionas se dviga 758 metrov nad morjem, a se vseeno da opraviti kar konkretno hribovsko turo. Ena takih je bil tudi vzpon na 496 metrov visok vrh imenovan Skopos, saj je iz kraja Kalamaki, ki leži na nadmorski višini 6 metrov, slabih 500 višinskih metrov vzpona in okoli 7 kilometrov hoje v eno smer. 

Nekaj pred sedmo zjutraj sva se iz hotela Cavo D´Oro v Kalamakiju, ki je bil teden dni najin drugi dom, odpravila proti krožišču za Laganas in glavno mesto otoka Zakintos. Še pred krožiščem sva zavila desno in po nekaj sto metrih prišla do gostinskega lokala Cave (Jama), pred katerim stoji srednjeveški stražni stolp, novodobne izvedbe.

Pri lokalu se je asfaltna cesta končala, midva pa sva nadaljevala po makadamski poti, na začetku katere so postavljena zamrežena kovinska vrata z nameščenim STOP znakom, ki pa so kot kaže vedno odprta. V nadaljevanju naju je pot pripeljala do ne prav vzorno urejene kmetije z ovcami in perjadjo, kjer sta se starejša domačina ravno pripravljala, da ovce spustita na pašo. Smerokazov za vrh Skopos na začetku poti ni, edina tabla oziroma smerokaz pohodnika usmeri proti Taverni Kanalos, kjer baje postrežejo z izvrstno hrano. 

Od kmetije naprej se je pot zložno vzpenjala in ponujala vedno lepše razglede na Sredozemsko morje, plažo Kalamaki, Rt Keri ter Laganaški zaliv z Želvjim otokom in Cameo otočkom. Po približno eni uri hoje sva prispela do ostankov kamnoloma, kjer se je široka makadamska pot spremenila v stezo. Na skalah sva opazila zbledele rumene puščice, črte in "packe", ki so naju usmerile na pravo pot, proti vrhu Skopos. Ob poti sva naletela tudi na ležalnik, kjer si lahko pohodnik ob vzponu ali pa ob sestopu spočije, obenem pa uživa v razgledu na morje. 

Steza naju je pripeljala do opuščenega kamnoloma, kjer sva pri stari zgradbi zavila desno, namesto levo, a kaj kmalu ugotovila, da to ni prava pot. Vrnila sva se do opuščene zgradbe in nadaljevala levo, po široki makadamski poti, od koder se nama je oprl lep razgled na dobršen del otoka Zakintos, pa tudi na sosednji otok Kefalonija. Še posebej lep je bil pogled na glavno mesto Zakintos, oziroma Zante, kot ga imenujejo domačini. 

Ko sva prispela do oddajnikov sva vedela, da sva že skoraj na vrhu, uzrla pa sva celo dva, ročno izdelana smerokaza z napisom Skopos. V nekaj minutah sva prišla do gostinskega lokala Skopos Cafe, točneje prikolice, pred katero pa so nameščeni ležalniki s pogledom na morje. Ob najinem prihodu je bil lokal še zaprt, zato sva se odpravila proti vrhu oziroma do kapele in ostankov samostana Panagia Skopiotissa, ki velja za najstarejši verski objekt oziroma cerkev na otoku Zakintos. Zgrajena je bila v prvi polovici 15. stoletja, leta 1534 pa je bila prodana plemiški družini iz Zakintosa. Cerkev je bila zgrajena v bizantinskem slogu, nad templjem boginje Artemide in ima križni tloris. Cerkev je drugačna od drugih cerkva na otoku, saj ima belo kupolo in je v celoti zgrajena iz kamna. Na tleh je še vedno viden simbol Bizantinskega cesarstva, dvokraki orel, notranjost pa krasijo čudovite freske in poslikave svetnikov in ikona Device Marije Skopiotisse iz Istanbula oziroma Carigrada (Turčija). Okoli cerkve so ostanki takratnega samostana (vir: spletna stran https://www.meraviglioseisolegreche.com). V tem času se je iz doline pripeljal tudi starejši par in odprl cerkev ter gostinski lokal. Mož je bil zadolžen za cerkev, žena pa za gostinsko ponudbo v lokalu. Po ogledu notranjosti cerkve in ostankov samostana sva se povzpela še na razgledno točko, ki ponuja osupljiv razgled vse naokoli. Ko sva se dodobra razgledala sva se vrnila do lokala Skopos Cafe, kjer sva si v senci starih Oljk privoščila odličen kapučin s cimetom, hladno vodo in ledeni čaj. 

Po osvežitvi in krajšem počitku sva še malo poklepetala z oskrbnikom cerkve, ki razen nekaj besed ni govoril angleško, a smo se kljub temu prav vse zmenili. Njegova žena je imela v tem času opravka z nekoliko okajenimi Angleži, ki so s pločevinkami piva v rokah prisopihali iz smeri Argassija in si zaželeli toasta. Po poti vzpona sva se vračala proti izhodišču, med sestopom pa ugotovila, da je pobočje pred časom opustošil požar. Prav zanimivo je bilo videti, kako je ena stran drevesa ožgana in mrtva, druga stran pa zelena in polna življenja. Ker je v tem času sonce že pošteno pripekalo pa sva se med sestopom odločila za osvežitev v morju. Zavila sva na plažo Vontonero, ki velja za nudistično plažo, kjer sva se sezula ter po vodi odšla do peščene plaže. Le nekaj metrov je potrebno prehoditi po kamnitem morskem dnu in človek je spet v mivki. Kljub temu, da nisva imela kopalk sva se okopala in osvežila v prijetno toplem morju, kar je bila češnja na torti najinega pohodniškega dne. Edina črna pika je bil ogromen kup smeti na plaži Vontonero, a sva se takih prizorov na Zakintosu, skorajda že navadila. 

Lep izlet sva imela. 

 

Bivak Marušič - 2043 m

Bivak Marušič (Elio Marussich) se nahaja v Kaninskem pogorju, točneje v bližini sedla Peravo, na nadmorski višini 2043 metrov. Ponuja lep razgled na okoliške vrhove, predvsem pa na Zahodne Julijce. 

Okoli osmih sem se preko Predela odpeljal do Nevejskega prevala / Sella Nevea, kjer sem parkiral na skorajda praznem parkirišču. S parkirišča sem se sprehodil do spodnje postaje gondole, ki vozi do koče Gilberti. Gondola prične voziti ob 08.30 uri, kar je za poletne razmere, po mojem skromnem mnenju nekoliko pozno. Cena povratne vozovnice do koče Gilberti znaša 13 EUR. Po nekajminutni panoramski vožnji z gondolo sem prispel do koče Gilberti, ki se je že kopala v poletnem soncu. Od koče sem se najprej povzpel do sedla Bela peč (Sella Bila Pec), kjer še vedno stoji vojaška utrdba, ki že desetletja kljubuje času in vremenskim razmeram. Na smernih tablah pri koči Gilberti je zapisano, da je do sedla 45 minut hoje, kar bo kar držalo, v kolikor se pohodnik ustavi pri vsaki informacijski tablici s podatki o posameznih "rožicah", ki rastejo na tem območju. Na sedlu sem si vzel nekaj minut za uživanje v razgledu na planino Pecol, nad katero se bohotijo mogočni vršaci Zahodnih Julijcev, kot sta Montaž in Špik Hude police. Sledil je še ogled ostalin vojaške utrdbe in bližnje kaverne, potem pa sem spet vzel pot pod noge in se odpravil proti bivaku Marušič.  

Če je bil vzpon na sedlo Bela peč enostaven, je pot od sedla naprej malce bolj zahtevna. Pot je speljana po stari vojaški mulatjeri, ki je že kar "zmatrana" in na posameznih odsekih tudi rahlo prepadna. Pot se najprej spušča, nato pa ponovno vzpenja, preči pa tudi več grap, ki so lahko še pozno v poletje zalite s snegom. No, moje današnje grape so bile kopne in normalno prehodne, če smem tako reči. Pod črto je pot z malce previdnosti izredno lepa, predvsem pa razgledna, zavedati pa se je potrebno, da je v poletnih mesecih izpostavljena soncu.

Danes je bila pot kar obiskana, prevladali so domačini, Italijani, ki imajo svoj "ferragosto", po naše avgustovske počitnice. Srečal sem tudi skupino naših rojakov, ki so jo "maširali" na Žrd (Monte Sart). Srečal pa sem tudi dva mlada "domorodca", po naše Alpska kozoroga, ki pa se pri muljenju sočne trave nista prav preveč ozirala name. Eden se je nato ponudil in poziral, drugi pa mi je pokazal rit in se pasel naprej. Manire pa take...

Pri bivaku, ki je izredno čist in lepo opremljen sem pomalical in v planinski dnevnik vtisnil lep žig bivaka. Ker so se pričeli okoliški vrhovi zavijati v sumljivo temne oblake sem  se odpravil nazaj do koče Gilberti. V koči sem si privoščil mehurčkasto pijačo, rumene barve, ki je še kako "sedla"... ne, ni bilo pivo, bila je Fanta, ha, ha, ha...

Fajn tura, doma, pa super kosilo, ki ga je pripravila moja Lidija💗