četrtek, 4. maj 2023

Mija / Monte Mia - 1237 m

Bilo je  sončno majsko jutro, ko sem se iz Bovca odpeljal do vasice Štúpca /Stupizza, ki se nahaja v Italiji, le streljaj od nekdanjega mejnega prehoda Robič. 

V vasi, ki premore zgolj nekaj hiš sem zavil desno na veliko makadamsko parkirišče, ki se nahaja tik ob strugi reke Nadiže in parkiral. Južno od parkirišča je čez Nadižo zgrajen lesen most, preko katerega sem prišel na drugo stran. Po prečkanju reke, sem na nasprotnem bregu zavil desno in se usmeril na označeno planinsko pot štev. 754, ki vodi do planine in vrha Mije. Sprva me je pot vodila ob strugi reke Nadiže, kaj kmalu pa sem dosegel kamnito mulatjero, po kateri sem se pričel dokaj strmo vzpenjati. Na posameznih mestih so narejene celo kamnite stopnice, s pomočjo katerih je bilo strmino veliko lažje premagovati. Pot je bila mestoma zaraščena, pa tudi nekaj podrtih dreves je poskrbelo za to, da vzpon ni bil preveč monoton, a nič težjega. Ob poti štev. 754 Sentiero Natura Pradolina Monte Mia je postavljenih več informacijskih tabel, žal le v italijanščini, ki pohodnika seznanjajo z okolico ter rastlinstvom in živalstvom tega območja. Po slabi uri vzpenjanja skozi zaraščen gozd, poln skal, ki so na debelo prekrite z mahom ter preraščene s koreninami dreves sem prišel do razpotja, kjer sem zavil desno in se še strmeje pričel vzpenjati proti planini in vrhu Mije. Ko se je višje pot položila sem si vzel nekaj minut za počitek in malico nato pa nadaljeval do planine Mija / Casera Mia, kjer se nahaja tudi neoskrbovano zavetišče, ki pa premore klopi, mize, peč na drva, jogije, pa tudi kopalnico. Po krajšem ogledu zavetišča sem nadaljeval po desni poti, ki me je po nekaj minutah hoje pripeljala na gozdno cesto. Po prečenju le te me je označena planinska pot vodila rahlo v desno in me pripeljala na neizrazit greben, s katerega se mi je odprl lep pogled proti Stolu, Brinici / Monte Brinizza, grebenu Muzcev in Kaninskemu pogorju v ozadju. Od tu naprej sem vse do vrha pozorno sledil "italijanskim markacijam", saj poteka pot po kraški pokrajini, ki je gosto poraščena z drevjem. Če bi bila pot slabše označena bi pohodnik kaj hitro lahko zašel in iskanje poti do vrha Mije bi postala prava odisejada. Ko sem prispel do lesene table z napisom "Scrbina, Confine di Stato", ki jo je že načel zob časa me je do vrha Mije ločilo le še nekaj minut strmega vzpona. 

Z vrha Mije, ki pa je večinoma poraščen z drevjem je lep razgled na dolino reke Nadiže ter na Matajur, Krnsko pogorje in najvišji vrhovi Julijcev, pa so se sramežljivo skrivali za še neolistanimi vejami dreves. Kar prileglo se je pol ure poležavanja na mehki travi, ob zvokih blagodejnega ptičjega žvrgolenja, a ker je vsega lepega enkrat konec se je tudi ta pravljica končala in potrebno se je bilo vrniti v dolino. 

Z vrha sem sestopil do planine, od koder sem se na izhodišče v Štúpco vrnil po poti vzpona. Če bi mi čas dopuščal bi opravil krožno pot in bi se na izhodišče vrnil po poti skozi Valle di Pradolino, a se mi je malce mudilo, zato bo to dober izgovor, da se bom sem ponovno vrnil.  

Ob povratku na izhodišče sem utrujene noge za nekaj minut namočil v zdravilni Nadiži, nato pa sem se hitro odpeljal domov, kjer sta me čakali "tminska frika n pa plenta", kot pravimo mi "Tminci".

Čeprav  Mija / Monte Mia ni prav posebno visoka gora, premore skromnih 1237 metrov, pa je vzpon iz Štúpce kar konkretna tura, saj je v dobrih treh urah hoje potrebno premagati več kot 1000 "višincev".  






























  

sreda, 26. april 2023

Blegoš - 1562 m

Muhastemu aprilskemu vremenu kar ni videti konca, zato je bilo nekaj ur sonca vredno izkoristiti. 

Vzpon na Blegoš sva imela z Lidijo v načrtu že kar nekaj časa in dan pred praznikom - Dnevom upora proti okupatorju je le prišel na vrsto. 

Jasno jutro, brez slehernega oblačka je bilo in obetal se je čudovit dan. Pred odhodom sva se v lokalni pekarni oskrbela še z malico, nato pa sva se skozi Baško grapo odpeljala do Zalega Loga in naprej do zaselka Potok, kjer sva zavila levo na gozdno cesto in po slabih treh kilometrih vožnje prispela do parkirišča na Črnem Kalu. S parkirišča naju je pot vodila po gozdni makadamski cesti, s katere se nama je občasno odprl lep razgled na  nedavno ozelenelo dolino ter na okoliške vrhove. Ko se je cesta položila sva prispela na Prvo ravan, kjer sva na deblu drevesa uzrla napis "VRK" in puščico, ki naju je usmerila desno proti vrhu Blegoša. Preden sva se pričela vzpenjati proti vrhu sva si ogledala še spomenik posvečen delovanju Gorenjskega pokrajinskega političnega vodstva NOB v letu 1944, ki je postavljen v neposredni bližini razpotja markiranih poti Jelovici in naselju Čabrače. Po ogledu spomenika sva se pričela vzpenjati proti travnatemu vrhu, ki je gosto posejan z utrdbami Rupnikove linije iz časa Rapalske meje. Po nekaj minutah nadaljnje hoje sva dosegla razgledni vrh Blegoša, od koder je ob jasnem vremenu lep pogled proti julijskim Alpam, KSA, Karavankam ter na okoliške vrhove Cerkljanskega in Polhograjskega hribovja. Ker danes temu ni bilo tako, saj so nebo prekrili temni oblaki, zapihal pa je tudi hladen veter se na vrhu nisva prav dolgo zadržala, zgolj toliko, da sva naredila nekaj posnetkov ter vtisnila žig v planinski dnevnik. Za tem sva z vrha sestopila do koče na Blegošu, ki naj bi bila po informacijah, ki sva jih dobila od pohodnika na parkirišču Črni Kal, sicer zaprta. A glej ga zlomka, koča ja bila odprta in oskrbnica naju je prav lepo sprejela ter nama postregla odlično ocvirkovco in jabolčni štrudelj. V času malice je območje Blegoša zajela še snežna ploha in prav zanimivo je bilo opazovati ples snežink, le nekaj dni pred prvomajskimi prazniki, ko že kar velika večina Slovencev razmišlja o namakanju v morju. 

Po malici sva se iz koče odpravila proti izhodišču na Črnem Kalu, med potjo pa sva si ogledala še spominsko obeležje partizanom Poljanske čete, ki so meseca avgusta 1942 leta v nemški ofenzivi padli na območju Blegoša. 

Kljub temu, da naju je med potjo na izhodišče ves čas močil dež, sva si bila z Lidijo enotna, da sva imela prav lep gorniški izlet. 

Domov sva se vrnila skozi Poljansko dolino, ki je bila zaradi cvetočega regrata, odeta v čudovito rumeno barvo.