Roques de Garcia ali varuhi ognjenika Teide (Tenerife)

Po obisku ognjenika Teide sva se z Lidijo odpeljala proti jugu, točneje do okoli štiri kilometrov oddaljenega parkirišča Mirador de la Ruleta, kjer se prične dobre tri kilometre dolga, krožna pohodna pot okoli Roques de Garcia. S poti se nam levo odpre pogled na ognjenik PIco Viejo,  z nadmorsko višino 3155 metrov, desno pa na ognjenik Teide, z nadmorsko višino 3718 metrov.  

Roques de Garcia ležijo v Narodnem parku Teide in so dih jemajoče skalne formacije, ki so nastale z milijoni let erozije. Vulkanologi še dan danes iščejo natančno razlago o nastanku teh skalnih formacij, nenavadnega, a hkrati edinstvenega videza. Ob najinem prihodu je bilo parkirišče zatrpano do zadnjega kotička, prav tako pa tudi parkirišče bližnjega gostinskega lokala, zato nama ni preostalo drugega, kot da poiščeva parkirišče dober kilometer stran od izhodišča. Po nekajminutnem iskanju sva le našla ustrezen kotiček ob cesti, kamor sva lahko varno umestila najin najet Peugeot 208 in se podala na pot. Ker nama hoja po asfaltni cesti ni prav preveč dišala sva jo do lepo urejene in označene krožne poti ubrala kar po občutku. Po nekajminutnem prebijanju skozi ne prav preveč prijazno pokrajino sva le prišla do označene poti, po kateri sva v dobri uri in pol obhodila ta čudež narave.  

Najbolj sta nama ostala v spominu Roque Cinchado ali kamnito drevo in "domačini" - kuščarji z latinskim imenom (Gallotia goliath), ki so tako navajeni obiskovalcev, da se pustijo celo pobožati. 

Ogled toplo priporočava, ne gre pa pozabiti na primerno obutev, vodo in kremo za sončenje, da sončnih očal in pokrivala niti ne omenjam. Pot je vseskozi izpostavljena sončnim žarkom, zato zna biti v poletnih mesecih peklensko vroče. 

Ognjenik Teide (Tenerife) - 3718 m

Dopust na otoku Tenerife sva z Lidijo preživljala kar se da aktivno, saj sva si v teh nekaj dnevih želela ogledati kar največ. 

Otok Tenerife je največji in najbolj gosto poseljen izmed sedmih Kanarskih otokov. Zaradi stalnih vzhodnih vetrov sta južna in vzhodna obala otoka sušna, ob grebenu in osrednjem masivu otoka pa se zrak dvigne in je tako severni del otoka bistveno bolj vlažen. Osrednji vrh na otoku, ognjenik El Teide, z nadmorsko višino 3718 m je viden iz večine delov otoka in je najvišja gora Španije, najvišji vrh v Atlantskem oceanu in tretji najvišji ognjenik na svetu. Otok Tenerife politično pripada Španiji, geografsko pa bi ga z lahkoto umestili v Afriko, saj je od afriške obale oddaljen le pičlih 300 km (vir: Wikipedija).

Po zajtrku na balkonu apartmaja v kraju Playa Paraiso, v bližini mesta Adeje, sva se z najetim avtomobilom odpeljala do parkirišča žičnice Teide, ki se nahaja na nadmorski višini 2356 metrov in premore do 220 parkirnih mest. Malo po deveti uri dopoldan je bilo parkirišče še večinoma prazno, zato sva najetemu jeklenemu konjičku z lahkoto našla parkirno mesto. Ko sva v nahrbtnik strpala še vetrovki, na nadmorski višini 3555 m, kjer se nahaja zgornja postaja žičnice je bilo tega dne 0 stopinj celzija, sva se odpravila na lov za vozovnicami. Na prodajnem mestu nama je prijazna, priletna uslužbenka razložila, da vozovnice rezervirava in kupiva kar preko spletna in sicer s skeniranjem QR kode. Kmalu nama je postalo jasno, da sam prihod na spodnjo postajo žičnice, še ne pomeni, da se boste tega dne z njo lahko tudi peljali, saj so vozovnice razprodane že več dni v naprej. No, midva sva imela kar srečo, saj nama je uspelo kupiti povratni vozovnici za 10.50 uro, vključevali pa sta eno uro zadrževanja na vulkanu. Za vstopnici sva odštela 83 EUR. Na vrh ognjenika se je mogoče povzpeti le v spremstvu uradnega vodnika in na podlagi izdanega dovoljenja, ki je sicer brezplačno, izda pa ga Narodni park Teide. Izdajo dovoljenja je potrebno rezervirati najmanj mesec dni pred nameravanim vzponom na vrh. Ker sva imela pred odhodom žičnice še nekaj časa sva si privoščila še kapučin in vročo čokolado, potem pa sva postavila v vrsto za vstop v kabino žičnice, ki sprejme do 44 oseb. Pred vstopom v kabino nas je gospa postavila še pred veliko foto tapeto ognjenika in nas fotografirala. Ob povratku z ognjenik si lahko fotografijo za 6 EUR kupil, ali pa tudi ne. Midva sva jo za spomin  kupila brez oklevanja. Po okoli 8-ih minutah vožnje sva prispela do zgornje postaje žičnice, kjer je kar močno pihalo, kar niti ni bilo tako slabo, saj je bilo zaradi vetra nebo jasno, vidljivost pa dobra. V nasprotnem primeru, bi najverjetneje opazovala le meglo in oblake. Po označeni in lepo urejeni poti sva jo tako kot večina odpravila do razgledne točke La Fortaleza, ki je ravno prav oddaljena od zgornje postaje žičnice, da za hojo v obe smeri porabiš malo manj kot eno uro, kolikor je dovoljeno ostati na ognjeniku, z vozovnico, ki sva jo kupil midva. Hoja izven označene poti in jemanje ognjeniškega kamenja je strogo prepovedano in obiskovalci smo se tega tudi držali. Kljub kar veliki gneči sva nepopisno uživala v impresivni pokrajini ter osupljivem pogledu na ognjenik, ki se je mogočno bohotil nad nama. Hladna, vetrovna a nepozabna ura je hitro minila in morala sva se vrniti v dolino. 

V prodajalni s spominki, ki se nahaja na spodnji postaji žičnice Teide sva nakupila še nekaj spominkov, nato pa sva se odpeljala novim dogodivščinam naproti.

Obisk ognjenika Teide se nama bo za vedno vtisnil v spomin. Lepo je bilo...👍👍 

Svete Višarje / Monte Lussari - 1766 m, pa še pod Kamnitega lovca / Cima del Cacciatore - 2071 m

Čudovit, po koledarju sicer še vedno zimski, po temperaturi pa je bil dan prav pomladni.

Okoli osmih zjutraj sva se z Lidijo, preko Predela in Trbiža odpeljala do parkirišča kabinske žičnice na Višarje. Z žičnico, cena enosmerne vozovnice je znašala 11,50 EUR, sva se odpeljala na Višarje. Od zgornje postaje kabinske žičnice sva pot nadaljevala v smeri Kamnitega lovca. Ker je bila zaradi nizkih nočnih temperatur, sicer dobro uhojena pot mestoma poledenela, sva si za varnejši korak nadela mini dereze. ko sva po okoli petnajstih minutah hoje prišla do kapelice, kjer nas smerokaz za Kamnitega lovca usmeri levo sva ugotovila, da so strma, zasnežena pobočja Kamnitega lovca priljubljena predvsem pri turnih smučarjih, pohodnikov pa je bolj malo. Od kapelice sva nadaljevala po bistveno manj uhojeni poti, kljub temu pa je sneg  večinoma držal najino težo, le sem ter tja se nama je vdrlo do riti😃. 

S hojo sva nadaljevala vse do strme, za zdrs nevarne prečke, kjer sva zaradi varnosti obrnila, saj sva imela le majhne dereze. Po poti vzpona sva se vrnila do razpotja, kjer iz vasice Žabnice / Camporosso, na Svete Višarje pripelje romarska pot oziroma planinska pot z oznako 613, po kateri sva sestopila. 

Ob sestopu sva srečala zelo veliko turnih smučarjev, pohodnike pa bi lahko preštela na prste ene roke. Med sestopom sva si na toplem soncu🌞, tik ob smučišču privoščila daljši počitek, kjer sva kjer sva ob čaju in prigrizku uživala v razgledu na okoliške vrhove🗻.       

Ko sva prispela v Žabnice sva se sprehodila še do okoli deset minut hoje oddaljenega parkirišča kabinske žičnice na Višarje, kjer sva imela parkiran avto. Ko sva se preoblekla in preobula sva si privoščila še malico in čaj, nato pa sva se odpeljala proti domu. 

Prelep dan je bil... 👍👍