Po sonce na Matajur - 1642 m

Lep zimski dan je bil, pa tudi mrzlo ni bilo. Odpeljal sem se do vasice Matajur / Montemaggiore (Italija) in parkiral na začetku planinske poti, ki vodi na Matajur. 

Po planinski poti sem se povzpel do koče Pelizzo, kjer sem nadaljeval do ovinka pod observatorijem in se usmeril levo na pot štev. 750, ki vodi proti vodnemu zbiralniku Izvira / Fonte Skrila. Pot je bila dobro uhojena in sneg se ni prav nič prediral, pa tudi derezice so ostale v nahrbtniku. Od vodnega zbiralnika sem nadaljeval do sedla, kjer se z desne priključi pot, ki pripelje iz Avse. Tu se je odprl razgled proti Kaninskemu pogorju, Krnski skupini, Rombonu, Mangartu in seveda tudi sosednjemu Jalovcu. S sedla sem nadaljeval levo na greben, po katerem sem se povzpel na vrh Matajurja, kjer je bilo pravo mravljišče obiskovalcev. Glede na čudovit zimski dan, z dokaj visokimi temperaturami, kar nekaj jih je na vrh prišlo v kratkih rokavih, me množičen obisk sploh ni presenetil. Zaradi velike gneče na vrhu sem si vzel le nekaj minut za fotografiranje, nato pa sem se napotil do Doma na Matajure, kjer sem zavil levo ter sestopil do koče Pelizzo.

Od koče Pelizzo sem se po pešpoti vrnil k avtomobilu in se odpeljal domov. 

Lep zimski Matajur je bil. 

Javoršček - 1557 m

Po dveh tednih sivine je končno le posijalo sonce in dan je bilo treba dodobra izkoristiti. Malo po osmi uri zjutraj sem se odpeljal v Jablenco pri Čezsoči ter parkiral kar pri hiši sodelavca. 

Za tem, ko sva s sodelavcem malo poklepetala, sem si oprtal nahrbtnik in se po označeni planinski poti podal proti planini Golobar. Ko sem se v ključih vzpenjal po strmem pobočju se mi je le sem ter tja odprl razgled na okoliške vrhove, drugače pa sama pot ni bog ve kako razgledna😉. Višje se je pot nekoliko položila in me pripeljala do opuščene gozdarske hiše, kjer sem si privoščil krajši počitek za nekaj požirkov pijače in manjši prigrizek. V nadaljevanju sem se po udobni vojaški mulatjeri vzpenjal vse do planine Golobar, kjer sem kar nekaj minut posedel na toplem, skorajda pomladanskem soncu🌞. S planine Golobar sem se napotil do sedla Čez Utro, kjer sem zavil desno v smeri Javorščka in se po neoznačeni stezi pričel vzpenjati proti vrhu. Na zaraščenem grebenu, ki je prepreden z jarki, kavernami in drugimi ostalinami iz I. svetovne vojne sem se kar malo po svoje prebijal proti vrhu, čeprav to zaradi izredno strmega in s suho travo poraščenega južnega pobočja Javorščka ni najbolj priporočljivo. Najbolje se je držati uhojene poti, ki večinoma poteka po strmem severnem pobočju in nas iz gozda pripelje tik pod razgledni vrh Javorščka. Sam sem to pot oziroma stezo uporabil pri sestopu na planino Golobar. 

Na vrhu je bilo toplo, za kratke rokave, pihal pa je tudi šibak južni veter. Okoli pol ure sem popolnoma sam užival v razgledu na Bovško kotlino, ter na okoliške vrhove kot so Triglav, Kaninsko pogorje, Krn, Krasji vrh in še bi lahko našteval.

Ob sestopu sem tik pod vrhom srečal domačina iz Čezsoče, s katerim sva malo pokramljala, nato pa sem se po poti vzpona vrnil na izhodišče v Jablenco. 

Prva letošnja gorniška tura je bila kar lepa in upam, da bo takih še veliko😀😀😀.