Javoršček - 1557 m

Po dveh tednih sivine je končno le posijalo sonce in dan je bilo treba dodobra izkoristiti. Malo po osmi uri zjutraj sem se odpeljal v Jablenco pri Čezsoči ter parkiral kar pri hiši sodelavca. 

Za tem, ko sva s sodelavcem malo poklepetala, sem si oprtal nahrbtnik in se po označeni planinski poti podal proti planini Golobar. Ko sem se v ključih vzpenjal po strmem pobočju se mi je le sem ter tja odprl razgled na okoliške vrhove, drugače pa sama pot ni bog ve kako razgledna😉. Višje se je pot nekoliko položila in me pripeljala do opuščene gozdarske hiše, kjer sem si privoščil krajši počitek za nekaj požirkov pijače in manjši prigrizek. V nadaljevanju sem se po udobni vojaški mulatjeri vzpenjal vse do planine Golobar, kjer sem kar nekaj minut posedel na toplem, skorajda pomladanskem soncu🌞. S planine Golobar sem se napotil do sedla Čez Utro, kjer sem zavil desno v smeri Javorščka in se po neoznačeni stezi pričel vzpenjati proti vrhu. Na zaraščenem grebenu, ki je prepreden z jarki, kavernami in drugimi ostalinami iz I. svetovne vojne sem se kar malo po svoje prebijal proti vrhu, čeprav to zaradi izredno strmega in s suho travo poraščenega južnega pobočja Javorščka ni najbolj priporočljivo. Najbolje se je držati uhojene poti, ki večinoma poteka po strmem severnem pobočju in nas iz gozda pripelje tik pod razgledni vrh Javorščka. Sam sem to pot oziroma stezo uporabil pri sestopu na planino Golobar. 

Na vrhu je bilo toplo, za kratke rokave, pihal pa je tudi šibak južni veter. Okoli pol ure sem popolnoma sam užival v razgledu na Bovško kotlino, ter na okoliške vrhove kot so Triglav, Kaninsko pogorje, Krn, Krasji vrh in še bi lahko našteval.

Ob sestopu sem tik pod vrhom srečal domačina iz Čezsoče, s katerim sva malo pokramljala, nato pa sem se po poti vzpona vrnil na izhodišče v Jablenco. 

Prva letošnja gorniška tura je bila kar lepa in upam, da bo takih še veliko😀😀😀.       

Juliana Trail, 1. etapa od Kranjske Gore do Mojstrane

Za nadaljevanje pohodniške poti Juliana Trail sem izbral 1. etapo od Kranjske Gore do Mojstrane. Pot sem prehodil kar malo po svoje, tako kot že marsikdo pred menoj.

Zjutraj sem se preko Predela odpeljal v Kranjsko Goro in parkiral na zaenkrat še brezplačnem parkirišču v bližini policijske postaje. Dve stopinji pod ničlo je kazal termometer, a se je čez dan ogrelo na prijetnih deset stopinj, razen v zatišnih legah, kjer je živo srebro komajda prilezlo nad ničlo.  

Najprej sem se v lokalni pekarni oskrbel z zajtrkom, v bližnji trgovini pa še s frutabelami in se odpravil na pot. Usmeril sem se proti dvorani Vitranc, nadaljeval do avtobusne postaje, od tam pa do glavne ceste Kranjska Gora - Jesenice. Po prečkanju glavne ceste, sem prečkal še most čez reko Savo, nato pa zavil desno in po levem bregu Save nadaljeval v smeri Bezja. V križišču, kjer se makadamska cesta odcepi proti Galeršam, sem zavil levo in sledil oznakam za Srednji Vrh. Široka gozdna cesta me je sprva vodila skozi mešan gozd, od koder se mi je sem ter tja odprl lep pogled na Martuljkovo skupino. Ko sem pršel do nekdanje gostilne Srnjak sem nadaljeval po gozdni cesti in sledil oznakam za Srednji Vrh. Ko sem prišel na pašnike, sem si na klopci, od koder sem imel čudovit pogled na gore Martuljkove skupine, privoščil krajši počitek in malico. Po okrepčilu sem pot nadaljeval do Jureževe kmetije, od koder sem mimo kmetije Hlebanja prispel v Srednji Vrh. V planinski dnevnik sem odtisnil žig JT, ki se nahaja na informativni tabli, nato pa po cesti odšel v Gozd Martuljek. 

Tu sem ponovno prečil glavno cesto Jesenice - Kranjska Gora, nato pa sem pri kolesarskem mostu zavil levo na kolesarsko stezo, po kateri sem jo nato "mahal" vse do Mojstrane, točneje do Planinskega muzeja. 

Ravno ko sem prišel do glavne ceste je avtobus v smeri Kranjske Gore odpeljal z avtobusne postaje Mojstrana - Dovje . Ker sem imel do naslednjega avtobusa še dobro uro časa sem se vrnil do mostu čez Savo Dolinko, kjer sem sedel na bližnjo klop s prekrasnim razgledom na gore. Preoblekel sem se in pomalical, še nekaj časa užival v razgledu, nato pa sem se odpravil proti avtobusni postaji, kjer sem še nekaj minut počakal na prihod avtobusa, s katerim sem se vrnil v Kranjsko Goro.

V slabih petih urah hoje se je nabralo 22,5 kilometrov in nekaj manj kot 700 višinskih metrov vzpona.

Pred menoj je še šest etap in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen. 

     

    

Tolminski Migovec - 1881 m

Z Lidijo sva najprej hotela do Krnskega jezera, pa se nama ni dalo po tisti, dolgočasni mulatjeri "mlatit" 😃😃.

Je rekla Lidija, da greva pa na Tolminski Migovec⛰, samo, da naj jaz peljem, ker se njej dela kar mrak pred očmi, ko samo pomisli na cesto, ki pelje v Tolminske Ravne😂😂. No, pa sva se odpeljala proti Tolminskim Ravnam... Lidija je med vožnjo neizmerno uživala tako, da je le ta zelo hitro minila 😉😉. V Tolminskih Ravnah se nama je pridružil bog ve čigav kosmatinec, ki je šel z nama vse do vrha. Kasneje sva izvedela, da je "nabrit" pes, last domačina in izkoristi vsako priložnost za pobeg od doma.

Kar nekaj nas je kolovratilo po Tolminskem Kuku in Tolminskem Migovcu, kjer je pihalo za vse "soude". Malo slikanja, vpis v vpisno knjigo in nazaj na izhodišče. Sonca🌞 ni bilo, a ga niti nisva pogrešala, ker je bilo že tako prevroče za sredino novembra.

Ena super turca je bila... 👍👍👍