Juliana Trail, 8. etapa od Bohinjske Bistrice do Podbrda

Že lansko leto sem se podal na krožno daljinsko pohodniško pot Julina Trail, dolgo 270 kilometrov, če pa prištejem še dodatne štiri etape od Tolmina do Goriških Brd, pa skupna dolžina znaša častitljivih 330 kilometrov. 

Ker sem etape, z izjemo 15. etape od Loga pod Mangartom do Trbiža, ki se nahajajo na primorski strani že prehodil, sem pričel z osvajanjem osmih etap, ki se nahajajo na gorenjski strani. Prva je bila na vrsti 8. etapa, ki poteka od Bohinjske Bistrice do Podbrda. Z železniške postaje Most na Soči sem se z vlakom, ki je imel 35 minutno zamudo odpeljal do Bohinjske Bistrice, kjer sem pričel s hojo. Z ŽP sem se odpravil proti mestu, pred mostom čez potok Belca pa sem zavil levo in ob potoku nadaljeval do glavne ceste. Kratek del poti sem hodil po glavi cesti, v ovinku pa sem zavil desno, na pot v gozd. Kar nekaj časa sem se vzpenjal skozi jesensko obarvan gozd, da sem prišel do makadamske ceste, kjer sem zavil desno in nadaljeval do vasi Nemški Rovt. Pri kapelici v vasi sem zavil desno in se spustil do mlake, kjer sem si privoščil nekaj minut počitka. Od mlake sem pot nadaljeval po strmi gozdni vlaki, vse do razgledne jase, kjer sem zavil levo na označeno planinsko pot, ki vodi na Soriško planino. Med potjo do planine Strme, sva se nekoliko zaklepetala z domačinom iz Bohinjske Bistrice, ki se je s planine že vračal, zato je vzpon trajal nekaj minut več. Zaradi razmočenih tal in odpadlega listja je na poti drselo, tu pa tam pa je bilo potrebno obiti ali pa preplezati kakšno, od nedavnega neurja podrto drevo. S planine Strme sem se po makadamski cesti odpravil do lovske koče LD Bohinjska Bistrica, ki se nahaja za Malim vrhom, kjer sem zavil levo na gozdno pot po kateri sem prispel na sedlo Vrh Bače. S sedla je v lepem vremenu krasen razgled na Porezen in Baško grapo, ki pa je bil danes žal nekoliko okrnjen. Med sestopom z Vrha Bače je pričelo rahlo deževati, kar pa mojega dobrega razpoloženja ni pokvarilo. Hitro sem prišel v vasico Bača, kjer sem pri cerkvi zavil desno in sestopil v Podbrdo, kjer sem 8. etapo JT zaključil.

Ker bi na vlak proti Mostu na Soči moral čakati skoraj dve uri sem se odločil, da poskusim srečo z avtoštopom. S tremi prijaznimi vozniki in nekaj malega pešačenja mi je dokaj hitro uspelo priti do ŽP Most na Soči, kjer sem imel parkiran osebni avtomobil. 

Pred menoj je še sedem etap na gorenjski ter še ena etapa na primorski strani in krog okoli Julijskih Alp bo sklenjen. 

Matajur - 1642 m

Sončna, jesenska sobota je bila kot nalašč za obisk Matajurja. 

S sodelavcema Darkom in Matejem smo se malo pred osmo uro zjutraj odpeljali do Avse, od koder smo jo nato peš mahnili proti vrhu Matajurja. Ob sproščenem klepetu in uživanju v razgledu in čudovitih jesenskih barvah, nam je čas hitro minil in kot bi mignil smo se znašli na razpotju "običajne" poti in poti, ki vodi na Visoko glavo oziroma Slovenske smeri na Matajur. Za vzpon na vrh smo izbrali slednjo, kjer smo na sedlu severnega grebena zavili levo in po nekajminutnem strmem vzponu dosegli vrh. Hladno in vetrovno je bilo, a pogled je segel daleč, zelo daleč, nad Kobariško in Tolminsko kotlin pa je še vedno vztrajal trdovraten meglen pokrov. 

V bivaku (del kapele oziroma cerkvice vrh Matajurja) smo se preoblekli in si privoščili malico, nato pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Za sestop smo izbrali pot po vzhodnem grebenu, nadaljevali do Mrzlega vrha, od tam pa sestopili na izhodišče v Avso. 

Kljub krasni jesenski soboti je bil obisk Matajurja izredno skromen, a komu mar... važno, da smo se imeli mi super!

Tura nad Drežniškimi Ravnami - 1000 m

Tura nad Drežniškimi Ravnami, na nadmorski višini 1000 metrov je neizrazit vrh v sklopu Krasjega vrha, na katerem so domačini, v počastitev 30. obletnice samostojne Slovenije postavili vpisno skrinjico. Vrh pa poleg kovinskega križa krasi tudi Slovenska trobojnica. 

Pot na Turo sicer ni označena, a je dobro sledljiva, začne pa se na koncu spodnjih Drežniških Raven, kjer se v desno odcepi peš pot na Osojnico. Strma pot poteke dobršen del po gozdu, višje pa preide na strma, za zdrs nevarna travnata pobočja Krasjega vrha, zato previdnost pri vzponu in sestopu nikakor ni odveč, 

Okoli uro smo z Lidijo in Elly potrebovali do razglednega vrha, s katerega se nam je odprl lep pogled po dolini Soče, proti Kobaridu in v nasprotno smer proti Trnovem ob Soči, na vasi Drežniške Ravne, Drežnico, Jezerca in Koseč ter na okoliške vrhove. Po krajšem martinčkanju smo se napotili v dolino, a smo za sestop izbrali pot, ki vodi čez pašnike do korita nad Drežniškimi Ravnami. No mi smo že prej zavili desno in se vrnili na izhodišče v spodnje Drežniške Ravne. Ob sestopu smo se spoprijateljili z gadom, ki se mu ni prav nikamor mudilo, nasprotno vzel si je celo nekaj trenutkov in se prav prijazno nastavil fotografskemu objektivu. 

Zanimiv vrh, vsekakor vreden ponovnega obiska.