Matajur - 1642 m

Sončna, jesenska sobota je bila kot nalašč za obisk Matajurja. 

S sodelavcema Darkom in Matejem smo se malo pred osmo uro zjutraj odpeljali do Avse, od koder smo jo nato peš mahnili proti vrhu Matajurja. Ob sproščenem klepetu in uživanju v razgledu in čudovitih jesenskih barvah, nam je čas hitro minil in kot bi mignil smo se znašli na razpotju "običajne" poti in poti, ki vodi na Visoko glavo oziroma Slovenske smeri na Matajur. Za vzpon na vrh smo izbrali slednjo, kjer smo na sedlu severnega grebena zavili levo in po nekajminutnem strmem vzponu dosegli vrh. Hladno in vetrovno je bilo, a pogled je segel daleč, zelo daleč, nad Kobariško in Tolminsko kotlin pa je še vedno vztrajal trdovraten meglen pokrov. 

V bivaku (del kapele oziroma cerkvice vrh Matajurja) smo se preoblekli in si privoščili malico, nato pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Za sestop smo izbrali pot po vzhodnem grebenu, nadaljevali do Mrzlega vrha, od tam pa sestopili na izhodišče v Avso. 

Kljub krasni jesenski soboti je bil obisk Matajurja izredno skromen, a komu mar... važno, da smo se imeli mi super!

Tura nad Drežniškimi Ravnami - 1000 m

Tura nad Drežniškimi Ravnami, na nadmorski višini 1000 metrov je neizrazit vrh v sklopu Krasjega vrha, na katerem so domačini, v počastitev 30. obletnice samostojne Slovenije postavili vpisno skrinjico. Vrh pa poleg kovinskega križa krasi tudi Slovenska trobojnica. 

Pot na Turo sicer ni označena, a je dobro sledljiva, začne pa se na koncu spodnjih Drežniških Raven, kjer se v desno odcepi peš pot na Osojnico. Strma pot poteke dobršen del po gozdu, višje pa preide na strma, za zdrs nevarna travnata pobočja Krasjega vrha, zato previdnost pri vzponu in sestopu nikakor ni odveč, 

Okoli uro smo z Lidijo in Elly potrebovali do razglednega vrha, s katerega se nam je odprl lep pogled po dolini Soče, proti Kobaridu in v nasprotno smer proti Trnovem ob Soči, na vasi Drežniške Ravne, Drežnico, Jezerca in Koseč ter na okoliške vrhove. Po krajšem martinčkanju smo se napotili v dolino, a smo za sestop izbrali pot, ki vodi čez pašnike do korita nad Drežniškimi Ravnami. No mi smo že prej zavili desno in se vrnili na izhodišče v spodnje Drežniške Ravne. Ob sestopu smo se spoprijateljili z gadom, ki se mu ni prav nikamor mudilo, nasprotno vzel si je celo nekaj trenutkov in se prav prijazno nastavil fotografskemu objektivu. 

Zanimiv vrh, vsekakor vreden ponovnega obiska.

Špik Hude police - 2420 m

Prosto sredo sem izkoristil za vzpon na Špik Hude police. Iz Bovca sem se preko Predela odpeljal v Italijo, točneje do kraja Na Žlebeh / Sella Nevea, od tam pa na planino Pecol.

S parkirišča na planini sem se odpravil proti koči Rifugio Giacomo di Brazza ter naprej, po vsako leto slabše označeni in vzdrževani poti proti vrhu Špika Hude police. Obiskovalcev je bilo bolj malo, pa tudi kozorogi so se sramežljivo skrivali. Na celotni turi sem opazil zgolj štiri, ki so se pasli na strmih, travnatih pobočjih. Malo pod vrhom se je iz doline privalila megla, ki je poskrbela, da kaj prida razgleda, z vrha ni bilo. Po malici in druženju z radovednima in vedno lačnima kavkama, sem se po poti vzpona vrnil nazaj na izhodišče. 

Kljub megli, je bila tura prav lepa.