Iz Lepene na Krn - 2244 m

Ljudje smo pač taki, da nam včasih ustrezajo zgolj ležerni sprehodi, spet drugič pa dolge in naporne ture. Ena takih je zagotovo tudi ta, ki sva jo z Lidijo opravila tokrat.

Ob 06.30 uri sva se od Doma Klementa Juga v Lepeni odpravila proti Krnskemu jezeru. To, da je pot do postaje tovorne žičnice, monotona in malo da ne dolgočasna ni potrebno prav na dolgo in široko razpredati. Dobra stran pa je, da pot vseskozi poteka po gozdu, če pa pohodnika hladi še rahel vetrič, kot je naju, potem je monotonost poti skorajda pozabljena. Ob prihodu k Planinskemu domu pri Krnskih jezerih je bilo že kar živahno, saj je lepo število pohodnikov tam prenočilo. Ko  sva se oskrbela za vodo sva pot nadaljevala do Krnskega jezera ter naprej proti Krnski škrbini. Med potjo sva si nad Planino na Polju, med škrapljami poiskala senčen kotiček, kjer sva pomalicala ter uživala v krasnem razgledu. Ko sva prispela na Krnsko škrbino sva ugotovila, da je na južni strani gosta megla in nizka oblačnost tako, da z razgledi v to smer ni bilo nič. Sledil je vzpon na vrh Krna, kjer je bilo ogromno pohodnikov, zato sva na hitro posnela nekaj fotografij in sestopila do Gomiščkovega zavetišča, kjer je bila gneča nekoliko znosnejša. 

Po krajšem počitku in klepetu z markacistoma PD Tolmin sva se odpravila nazaj proti Krnski škrbini ter po severni poti, pod Batognico do Praga, kjer sva zavila v dolino Lužnica. Gosta megla naju je spremljala dobršen del poti, le nad jezerom v Lužnici se je megla toliko razkadila, da se je jezerce sramežljivo pokazalo, a se je že nekaj trenutkov za tem spet skrilo v gosti megli. Ker z razgledom ni bilo nič sva pot nadaljevala do planine Leskovca in naprej proti planini Kuhinja, kjer sva dobrih osem ur trajajočo in skoraj dvaindvajset kilometrov dolgo turo zaključila. 

Na planini Kuhinja sva si privoščila odličen ješprenj s klobaso, nato pa sva se odpeljala domov.

Bila je krasna a dokaj naporna tura.

Po Soški poti od Kobarida do Trnovega ob Soči

Čeprav je bil vroč dan, sva se z Lidijo odločila, da si po službi nekoliko pretegneva noge. Odločila sva se, da si pogledava, kako je videti prenovljena Soška pot, med Kobaridom in Trnovim ob Soči.

Parkirala sva na parkirišču, na vstopnem mestu za kajakaše, tako imenovanem "Otona" ter se po stari, italijanski cesti napotila do kampa Lazar v Kobaridu. Tu sva preko visečega mostu prišla na levi breg reke Soče in nadaljevala v smeri slapa Kozjak. Že po nekaj metrih sva zavila levo in se spustila do struge potoka Kozjak, kjer se prične Soška pot. 

Že takoj na začetku sva stopila na novo brv, po kateri sva prečila potok Kozjak in pot nadaljevala proti Trnovemu ob Soči. Kljub vročini je bilo na poti kar veliko obiskovalcev smaragdne lepotice Soče, še bistveno več pa je ohladitev iskalo ob in v njej. Po razgibani poti, s katere je skoraj ves čas moč opazovati lepoto neokrnjene narave, še posebej tolmun Otona, ki naj bi bil celo eden najlepših na svetu, sva prispela do brvi pod Trnovim ob Soči. Preko brvi sva se ponovno vrnila na desni breg, se povzpela do vasi Trnovo ob Soči, od tam pa sva se kar po cesti vrnila na izhodišče. Razen nove brvi na začetku poti in mogoče kakšnega novega smernega količka drugih znakov prenove nisva opazila, je pa pot vsekakor vredna obiska. 

Sam sem jo prehodil že večkrat in zagotovo jo bova z Lidijo še kdaj.   

Vogel - 1922 m

Po dolgem času spet v Tolmiskih gorah.

Tokrat sva z Lidijo opravila krožno pot, Tolminske Ravne - planina Razor - Vogel - preval Globoko - Vrh Planje - planina Razor - Tolminske Ravne.

Okoli 07.00 ure sva se po "adrenalinski" cesti odpeljala v Tolminske Ravne. Za vzpon do planine Razor sva izbrala sttmo pot, ki je v primerjavi z mulatjero, veliko bolj razgibana. Na planini Razor sva pomalicala in se poigrala s prijaznim psom ki je hotel kar z nama, a sva ga na koncu le prepričala, da je bolje če ostane pri lastnici. Kmalu za tem ko sva jo s planine Razor mahnila proti Voglu, sva srečala prijazno gospo iz Rovinja, ki nama je hitela pojasnjevati, da so nastanjeni v koči, da so ostali odšli na Vogel, ona pa zaradi zdravstvenih težav ne more in še in še. Po prijetnem klepetu sva le nadaljevala v smeri Vogla in že kmalu dohitela skupino, o kateri nama je pripovedovala gospa iz Rovinja. Seveda tudi tokrat nisva mogla mimo, ne da bi kakšne rekli o vremenu, lepoti gora ter o njihovih gorniških načrtih v prihodnjih dneh. V nadaljevanju nisva mogla niti mimo neštetih planik in drugega gorskega cvetja, ki ga je v Tolmknskih gorah res veliko. Po slabih dveh urah in pol hoje sva dosegla vrh Vogla, kjer sva si vzela nekaj minut za malico, počitek in fotografiranje. Se malo sva pokramljala s parom iz Logatca, ko je na vrh prišel iz Bohinjske strani, nato pa sva pot nadaljevala proti prevalu Globoko. Na nebu so si prevlado izmenjevali sonce in oblaki, zato hoja ni bila prenaporna. Po nekaj minutah sva prisla do razpotja, kjer sva zavila levo in se po strmi, nekoliko podrti poti povzpela na preval Globoko. S prevala Globoko sva se povzpela še na bližnji Vrh Planje, od koder je lep razgled na del Bohinjskega jezera in greben Tolminskih gora.  Z Vrha Planje sva sestopila do bivaka in si ogledala še utrdbo pod Globokim, nato pa sestopila na planino Razor, kjer sva si v koči privoščila okusne skutne štruklje. Ko sva se okrepčala in malo poklepetala z oskrbnico koče, sva se odpravila na izhodišče v Tolminske Ravne, kjer sva najinjo skoraj 15 kilometrov dolgo in 6 ur in pol dolgo gorniško turo zaključila.

Takoj, ko sva se vsedla v avto, da se odpeljeva v Tolmin se je pa vlilo

Prelep gorniški dan v Tolminskih gorah je bil.