Zjutraj sva se z Lidijo, z avtovlakom odpeljala v Bohinjsko Bistrico. Ker sva imela do odhoda avtobusa, ki vozi k slapu Savica še nekaj minut časa, sva si v bližnjem lokalu privoščila kavico in rogljiček. Saj pravijo, da je zajtrk najpomembnejši obrok dneva.
Midva sva pozajtrkovala, avtobus pa je tudi prišel in po dobre pol ure vožnje sva prispela do Koče pri slapu Savica, oziroma na izhodišče najine današnje ture. Od tu sva se odpravila proti Domu na Komni, kamor sva prispele po uri in petdesetih minutah hoje. Med potjo sva srečala nemško govorečega turista, ki se je v gore odpravil kar v natikačih. Nekaterim pa res ni pomoči...
Pri Domu na Komni je sledil prvi nekoliko daljši postanek, ki sva ga izkoristila za fotografiranje, malico in igranje z mladim "hišnim" mucem. Nadaljevala sva mimo Koče pod Bogatinom, do Bogatinskega sedla oziroma Vratc, kjer sva se nekaj minut spogledovala z Bogatinom, a sva vzpon nanj opustila in pot nadaljevala proti Krnskemu jezeru. Pot naju je kmalu pripeljala do kasarn "Za Lepočami", ki izvirajo iz časa Rapalske meje, kamnite stavbe, pa še vedno vztrajno kljubujejo zobu časa. Po ogledu objektov sva nadaljevala do Krnskega jezera, kjer je bilo skorajda kot na portoroški plaži, saj so obalo jezera dobesedno okupirali predvsem tuji turisti.
Po krajšem postanku sva od Krnskega jezera sestopila do Doma Klementa Juga, kjer sva si privoščila joto s klobaso, ki sva si jo nedvomno zaslužila.
Tu se je najina današnja tura zaključila.
V dobrih 5 urah sva prehodila skoraj 21 kilometrov ter opravila 1655 višinskih metrov.
Pri Domu na Komni je sledil prvi nekoliko daljši postanek, ki sva ga izkoristila za fotografiranje, malico in igranje z mladim "hišnim" mucem. Nadaljevala sva mimo Koče pod Bogatinom, do Bogatinskega sedla oziroma Vratc, kjer sva se nekaj minut spogledovala z Bogatinom, a sva vzpon nanj opustila in pot nadaljevala proti Krnskemu jezeru. Pot naju je kmalu pripeljala do kasarn "Za Lepočami", ki izvirajo iz časa Rapalske meje, kamnite stavbe, pa še vedno vztrajno kljubujejo zobu časa. Po ogledu objektov sva nadaljevala do Krnskega jezera, kjer je bilo skorajda kot na portoroški plaži, saj so obalo jezera dobesedno okupirali predvsem tuji turisti.
Po krajšem postanku sva od Krnskega jezera sestopila do Doma Klementa Juga, kjer sva si privoščila joto s klobaso, ki sva si jo nedvomno zaslužila.
Tu se je najina današnja tura zaključila.
V dobrih 5 urah sva prehodila skoraj 21 kilometrov ter opravila 1655 višinskih metrov.
