Sončni zahod z Matajurja - 1642 m

Po kosilu sem se preko Livka odpeljal čez mejo v Italijo in naprej do koče Pelizzo. Krasen zimski dan je bil, zato je bil temu primeren tudi obisk Matajurja.

Za vzpon sem si izbral pot preko Maršinske planine in preko "Sedla". Pot je bila suha in normalno prehodna, le od "Sedla" pa vse do vrha je bil na poti pomrznjen sneg, zaradi česar je bilo potrebno nekaj previdnosti. Kljub soncu, ki se je počasi poslavljalo je bilo zaradi močnega vetra, kar precej hladno, a me to ni odvrnilo od tega, da bi pričakal sončni zahod. 

Prelepo predstavo nam je priredila narava, a se je žal že po nekaj minutah končala in treba se je bilo vrniti domov. 

Kako malo je potrebno, da je človek srečen....

Tamar

Po nekaj dneh zoprne viroze, sem se odločil, da se nadiham svežega zraka in se malo pretegnem.

Podal sem se v Tamar. 

Okoli devetih zjutraj sem parkiral v Ratečah, kjer je termometer kazal -7 stopinj. Ko sem se opremil in pozajtrkoval, sedaj že tradicionalni zajtrk (rogljiček) sem se podal proti Planici. Med potjo sem srečal nekaj mladih, nadebudnih športnikov, ki so se vsak na svoj način ogrevali pred treningom. Planica je bolj kot ne samevala, le peščica tekačev na smučeh se je pripravljala, da se poda na urejeno tekaško progo. Nadaljeval sem proti Tamarju, po zasneženi in močno poledeneli poti, na kateri sem do Doma v Tamarju, preizkusil kar nekaj plesnih oziroma drsalnih likov. Med tem mi je uspelo celo uživati v fascinantnem pogledu na okoliške vrhove, kot so Jalovec, Srednja in Visoka Ponca, Slemenova špica, Mala in Velika Mojstrovka, Travnik in ostale. 

V Domu v Tamarju sem se pogrel z odličnom čajem iz posušenega sadja, nato pa pot nadaljeval k slapu Nadiža. Strma pot, ki vodi k slapu oziroma izviru Nadiža je bila zasnežena in poledenela, zato so mini dereze prišle še kako prav. Vode je bilo zaradi suše le za vzorec, so pa skale krasile ledene skulpture. Po varnem sestopu, sem se napotil v Planico, med potjo pa preizkusil še nekaj na novo naučenih plesno-drsalnih likov, pri čemer mi je eden docela uspel (beri padec, brez posledic). V Planici sem si na toplem soncu privoščil malico in si ogledal nekaj trening skokov, mladih smučarskih skakalcev. Iz Planice sem se vrnil nazaj v Rateče, kjet sem svoj, dobrih štirinajst kilometrov dolg "sprehod" zaključil. 

Tamar je izpolnil moja pričakovanja in poln energije sem se vrnil domov.

Še se bom vrnil...

Muzec (Musc) - 1612 m

Za zadnjo gorniško turo iztekajočega se leta, sem si izbral vzpon na Muzec (Musc).
Na izhodišče v Breginj, sem prispel nekaj po osmi uri. Malo pod ničlo je bilo, a ni bilo prehudo.
Po "zajtrku" sem se opremil in se podal na pot. Pot, ki se je sprva zmerno vzpenjala skozi gozd, me je višje pripeljala na izpostavljen in krušljiv greben. Samo prečenje ni bilo problematično, nekaj previdnosti, pa vseeno ni bilo odveč. Po prečenju pa se je pot dobesedno postavila "pokonci" in kar nekaj časa sem "grizel" kolena po strmem pobočju grebena. Na razpotju direktne poti na Muzec (Čadonova pot) in poti k Bivaku pod Muzcem, sem zavil levo proti bivaku in se nato po vršnem grebenu, ki je bil nekoliko zasnežen, povzpel na vrh, 1612 metrov visokega Muzca. Za konec decembra je bilo neverjetno toplo, saj je zrak od toplote dobesedno valovil. S fantastičnimi razgledi sem bil nagrajen in če se nebi pooblačilo in zapihalo, bi še kar nekaj časa užival na vrhu.
Sestopil sem do bivaka, kjer sem se nekoliko pogrel in okrepčal, nato pa sem se po poti vzpona vrnil nazaj na izhodišče v Breginj.
Prelep dan v gorah sem imel.
V prihajajočem letu 2019 vam želim vse dobro.