Planine, vrhovi, reke, slapovi...

nedelja, 13. november 2016

Krasji vrh - 1773 m

Sončno novembersko dopoldne sva z ženo Anito izkoristila za obisk Krasjega vrha.

Za vzpon sva izbrala pot mimo snežne jame, za sestop pa pot mimo Kolujev. Na severni strani in na vrhu je bilo nekaj snega, južna stran pa je bila kopna. Kmalu po 12.00 uri se je močno pooblačilo, pa tudi shladilo, zato sva se počasi vrnila v dolino.

Nekaj pohodnikov sva srečala, pretirane gneče pa ni bilo.

Razpotje, kjer sva nadaljevala desno v smeri snežne jame

Pogled proti Krnu s poti proti vrhu

Pri ostalinah iz I. svetovne vojne

Pogled v globel, kjer se nahaja kovinska kletka z granatami

Kovinska kletka z granatami - približana

Pogled na Krn s poti proti vrhu

Pogled na Bovec s poti proti vrhu

Z vrha je prekrasen pogled na bližnji Krn

Vrh Krasjega vrha

Midva

Čudovit je tudi pogled na vršace Julijcev

Naš najvišji - približan

Od desne proti levi Krnčica, Lopatnik, sedlo Vrata... - približano

Krn - približan

Greben Polovnika

Greben Polovnika - približan

Najlepša (Soča), pa globoko spodaj

Pogled v dolino reke Soče

Proti Matajurju

Koluji (betonski podstavki, na katerih so stali topovi)

Pogled na Drežnico od Kolujev - približan

Pogled na greben Polovnika od Kolujev

Utrinek pri sestopu

Nazaj na planini Zaprikraj

četrtek, 27. oktober 2016

Staro Utro - 1590 m

Včeraj je kolega Bogdan predlagal, da bi nekam šla.

Na Staro Utro, sem rekel in to sva danes tudi udejanila. Zjutraj sva se odpeljala proti Trenti in kmalu za gelarijo "Berebica" parkirala. Na nasprotni strani ceste sva opazila začetek stare, vojaške ceste, ki po strmih pobočjih Berebice, vodi tja gor, pod Trentski Pelc, kjer so imeli italijanski vojaki nameščene topove..

Ne prav strma pot, se v številnih serpentinah, kar štiriindvajset jih je, vije po strmem pobočju Berebice. Pot večinoma poteka po mešanem gozdu, kjer se bohotijo zelene smreke, macesni ter mogočne bukve, ki so odete v jesenske barve tako, da gozd kar žari.

Ko sva končno le sprispela do zadnjega, štiriindvajesetega ovinka sva stopila v macesnov raj, kjer je prevladovala zlatorumena barva. Tu se nama je odprl prekrasen pogled proti najvišjim vrhovom Julijskih Alp. Po sedaj že slabši poti, no bolje rečeno pešpoti sva se preko zadnjega pobočja povzpela na sedlo Staro Utro, kjer stoji lovska koča.

Mir in prekrasno okolje, to je to.

Ker je na sedlu kar močno pihalo sva se spustila nižje v zavetje, kjer sva na toplem soncu pomalicala, še nekaj časa uživala v razgledih ter se nato, po poti vzpona vrnila k avtomobilu.

Krasen dan.