Planine, vrhovi, reke, slapovi...

sobota, 22. oktober 2016

Slap Curk in jesen pod Krnskim pogorjem

Z ženo Anito sva se odpeljala v Drežniške Ravne, kjer sva parkirala.

Po cesti sva odšla do korita nad vasjo, od tam pa nadaljevala desno proti slapu Curk.
Prijetna pot naju je skozi jesenski gozd pripeljala na pašnike pod Krnskim pogorjem, kjer se še vedno pase živina.

Prekrasen razgled in čudovie jesenske barve, človeka res ne pustijo ravnodušnega.

Tu sva nadaljevala levo in pot naju je kmalu pripeljala v sotesko potoka Kozjak. Po poti, ki je lepo vzdrževana in zavarovana z jeklenico sva po nekaj minutah prišla do slapu Curk, ki je prvi od šestih slapov na potoku Kozjak.

Ko sva si ta čudovit slap dodobra ogledala sva se vrnila do razgledne točke s klopco, kjer sva na toplem soncu, nekaj minut posedela in uživala v razgledu.

Na izhodišče sva se vrnila po planinski poti, ki vodi na Krasji vrh.

Lep jesenski izlet sva imela.

Pri koritu nad vasjo Drežniške Ravne

Tukaj sva nadaljevala desno

Pogled nama je uhajal proti Krnu

Krn

V jesenskem gozdu

Razpotje, kjer sva nadaljevala levo

Pogled proti Krnu s poti k slapu Curk

Krn

Ob prihodu na pašnike pod Krnskim pogorjem so naju očarale čudovite jesenske barve in izjemen razgled

Utrinek s Krnom, s poti proti slapu Curk

Pogled proti Stolu

Pogled proti Matajurju

Na pašnikih pod Krnskim pogorjem

Razpotje, kjer sva nadaljevala desno

Še en pogled proti Krnu s poti k slapu Curk

V soteski potoka Kozjak, pot k slapu je lepo urejena in zavarovana

Pot k slapu

Pogled s poti, proti slapu Curk

Slap Curk v vsej svoji lepoti, no ja z malo več vode bi bil gotovo še lepši

Slap Curk

Spodnji del slapu z manjšim tolmunom

Po ogledu slapu sva se vrnila do razgledne točke ob poti, kjer sva uživala v pogledu na greben od Krnčice do Vršiča...

....Pa tudi na Krn, ki se je počasi zavijal v oblake....

....Lep je bil tudi pogled v dolino....

.....Pa proti Krasjemu vrhu, ravno tako

Za konec pa še midva z Anito

sreda, 12. oktober 2016

Planina Stador - Kobilja glava - Planina Lom

Na Kobiljo glavo sem nameraval že pred dnevi, vendar je bilo takrat vreme bolj klavrno, zato sem pohod prestavil na dan, ki bo vremensko bolj primeren, da ne rečem prijazen.

In današnji dan res ne bi mogel biti bolj primeren, kot je bil.

Zjutraj, ravno se je dobro zdanilo, sem se iz meglene doline odpeljal na Planino Stador. Mrzlo jutro je sicer narekovalo uporabo kape in rokavic, a že po nekaj minutah sem ugotovil, da se bo potrebno sleči, zato so ob prihodu na Šprinco, bunda, kapa in rokavice že romali v nahrbtnik. Višje kot sem bil, bolj toplo je postajalo, pa ne zaradi hoje, temveč zaradi temperaturnega obrata oziroma inverzije. Po slabi uri zem že stal na vrhu Kobilje glave. Krasno vreme, čudoviti razgledi in popolnoma sam..

Ko sem vse do potankosti fotograsko zadokumentiral, sem se po grebenu napotil proti Planini Lom.

Pot po grebenu je sicer nekoliko zaraščena a ji ni težko slediti, dočim je pot s Planine Stador na Kobiljo glavo vzorno očiščena, za kar so zaslužni pridni tolminsko markacisti.

Ob sestopu na Planino Lom sem se po cesti vrnil na Planino Stador.

Ena taka, bolj kratka, za dušo privezat