Oblačen dan je bil, pa nič zato.....
Okoli sedmih zjutraj sem se odpeljal do Vitovelj in naprej do zaselka Užiče, kjer sem parkiral na parkirišču prireditvenega prostora. Najprej sem se povzpel na Vitovski hrib, do cerkvice Marije Svete, z res bogato zgodovino in prelepim razgledom na Vipavsko dolino.
Od tu sem se preko Visokega zidu kot mu pravijo domačini oziroma po Napoleonovi cesti, ki povezuje Vipavsko dolino s Trnovsko planoto, zgradili pa so jo Napoleonovi vojaki, povzpel na 929 metrov visok Kopitnik.
S Kopitnika, kjer je tudi vzletišče jadralnih zmajarjev in padalcev, v bližini pa stoji tudi spomenik posvečen dogodku med NOB, se ob lepem vremenu res daleč vidi, saj je Vipavska dolina kot na dlani, pogled pa preko Tržaškega zaliva seže vse do Dolomitov.
Po poti vzpona sem se vrnil do razpotja in se povzpel še na 888 metrov visoko razgledišče Sekulak, od koder se lepo vidi skoraj vsa Vipavska dolina, Jadransko morje in Dolomiti. Danes zaradi slabe vidljivosti temu sicer ni bilo tako. S Sekulaka sem sestopil do kapelice Svete Lucije, zavetnice slepih, ki naj bi bila poznana po svoji energetski moči. Od kapelice sem nadaljeval do Vitovskega jezera, ki sicer ni prav veliko, je pa edino naravno jezero v Vipavski dolini oziroma nad njo. Od jezera sem sestopil do ceste, po kateri sem se vrnil na izhodišče, kjer sem svoj skoraj 16 kilometrov dolg pohod zaključil.
Kljub bolj kislemu vremenu sem se imel super.
Ni komentarjev:
Objavite komentar