petek, 20. januar 2017

Iz Ljubinja na Kobiljo glavo - 1475 m

Ker mi nihče ni znal povedati kako je s prevoznostjo ceste do planine Stador, sem šel preverit sam. 

Cesta je splužena in prevozna, do odcepa za repetitor, naprej pa zasnežena in poledenela.

Jaz sem tu parkiral in nadaljeval najprej po cesti, višje pa sem stopil na pešpot, ki vodi na Kobiljo glavo in na planino Razor. Pot do planine Stador je bila delno shojena, pa tudi poledenela tako, da s prediranjem ni bilo večjih težav. Popolnoma druga zgodba pa je sledila v nadaljevanju. S planine Stador je bilo sicer nekaj malega shojeno, vendar se je napihan sneg prediral, ponekod tudi do riti. Nekako sem se prebil do pastirske hišice pod Kobiljo glavo, kjer je pričelo močno pihati. Ob pogledu proti vrhu sem kmalu ugotovil, da od tu naprej sploh še nihče ni hodil, saj je bila vidna zgolj smučina turnega smučarja. Ni bilo druge izbire, kot ugrizniti v to kislo jaboko ter zagaziti v globok sneg. Ni šlo prav hitro, je pa šlo. Bolj ko sem se bližal vrhu, bolj je pihalo, pa tudi prediralo se ni več. Nasprotno, ponekod je bilo tako trdo in poledenelo, da sem si nadel dereze. Končno sem dosegel vetrovni vrh Kobilje gleve, kjer pa kljub čudovitemu razgledu nisem bil prav dolgo.

Za sestop do pastirske hišice sem izbral hitro različico - spust po riti . 

V nadaljevanju sem zavil še do Kobale, nato pa mimo planine Stador po poti vzpona, 
sestopil na izhodišče

Se je splačalo


Tu gor sem šel, na Kobiljo glavo - fotografirano zjutraj z domačega balkona v Volčah

Sprva po zasneženi in poledeneli cesti

Tu pa sem stopil na planinsko pot, ki vodi na Kobiljo glavo in na planine

S poti se odpre pogled na Tolmin

Pot skozi gozd

Malo sta se zapletli

Ob prihodu na planino Stador

Na planini Stador

Utrinek s poti

Tu sem nadaljeval desno

Na Šprinci

Kobilja glava s Šprince

Blizu pastirske hišice pod Kobiljo glavo
 
Pastirska hišica

Tu je pričelo močno pihati

In veter se je le še krepil

Tudi dereze so prišle prav - varnost je na prvem mestu

Pod vrhom, nekje spihano do trav, spet drugje snega do riti

Pa sem le prigazil na vrh


Brez njega pač ne gre

Razgled po dolini Soče navzdol

Pogled proti sosednjemu Jalovniku

Pogled na Tolmin

Naše prelepe gore


Utrinek ob sestopu


Blizu Kobale, pogled nazaj proti Kobilji glavi

Hudourniška grapa ob poti



2 komentarja:

  1. Ja, lepo je v vaših koncih vedno, tudi pozimi. Sem malo z nostalgijo popotovala po opisani poti. Hvala in srečno na potkah.

    OdgovoriIzbriši