Planine, vrhovi, reke, slapovi...: Dolina Glinščice (Val Rosandra)

nedelja, 7. oktober 2018

Dolina Glinščice (Val Rosandra)

Vremenska napoved za nedeljo se je glasila nekako takole: "oblačno bo s pogostimi padavinami, vmes bodo tudi daljša suha obdobja".

Razmišljal sem, da vreme za obisk visokogorja sicer ne bo primerno, bo pa primerno za obisk Doline Glinščice, pa še suha obdobja bodo verjetno tam daljša, kot pa pri nas na Tolminskem.
Zjutraj sem se odpeljal proti Boljuncu pri Trstu (Bagnoli della Rosandra), kamor sem prispel okoli 8.30 ure in parkiral pred Kulturnim domom Franceta Prešerna.

Rahlo je deževalo, zato sem nekaj minut posedel v avtomobilu v upanju, da bo dež ponehal. In res je, še več, od juga se je pričelo celo jasniti.

Hitro sem se opremil in se skozi prijetno vasico Boljunec napotil do vstopa v rezervat. Že takkoj pri vstopu sem na svoji desni opazil ostanke štirinajst kilometrov dolgega rimskega vodovoda, katerega so že v 1. stoletju, stari Rimljani napeljali vse do središča Trsta. Od vstopa v rezervat sem pot nadaljeval po Stezi prijateljstva, a le do prvega razpotja, v bližini urejenega prostora za "piknik" ali zgolj počitek, skoraj tik ob strugi rečice Glinščica. Tu sem zavil desno na pot številka 39, ki me je v številnih okljukih, preko melišč in mimo izvira Bukovec, pripeljala na sedlo Malega Krasa (Monte Carso).
Od tu sem nadaljeval proti razgledišču Comicijev turn (Cippo Comici), od koder je res lep razgled po Dolini Glinščice, na Botač, na traso nekdanje železnice Kozina - Trst ter na slap Supet, ki z višine okoli 40 metrov pada preko kraških sten. S Comicijevega turna sem po strmi poti sestopil do cerkvice Svete Marije na Pečeh, kjer sem že nadaleč zavohal, da me bodo v bližini cerkvice pričakali kozli, koze, kozice in kozlički, ki se prosto pasejo na teh strmih, skalnatih pobočjih. Od cerkvice sem sestopil na glavno pot in nadaljeval desno proti vasici Botač (Botazzo) . Pričelo je rahlo deževati, a me to ni prav nič motilo. S poti proti Botaču se mi je odprl prelep pogled na slap Supet in strugo rečice Glinščica. Malo pred Botačem sem preko mostu prišel na drugi breg Glinščice, kjer sem spet zavil desno in že sem bil v Botaču, majhni vasici z le nekaj hišami in gostilno, v kateri je bilo pa kar živahno.
V Botaču sem nadaljeval levo in se po dokaj strmi poti povzpel do kolesarsko-sprehajalne poti, ki poteka po trasi nekdanje železnice, ki je povezovala Trst in Kozino. S poti, ki večinoma poteka skozi gozd se mi je nekoliko višje odprl pogled na Botač ter na cerkvico Svete Marije na Pečeh. Ob prihodu na kolesarsko-sprehajalno pot sem si na bližnjem prostoru za počitek, privoščil kratek odmor za malico. Po nekaj minutnem počitku sem pot nadaljeval v smeri Trsta, kjer sem kljub bolj kislemu vremenu srečal kar nekaj kolesarjev, pohodnikov, tekačev in sprehajalcev. Pot me je vodila skozi dva predora, nekaj sto metrov za drugim predorom pa sem zavil levo na pot številka 15, po katari sem pričel sestopati proti koči Mario Premuda, ki je bojda najnižje ležeča planinska koča v Italiji.
V tem trenutku se je ulilo kot iz škafa, zato sem obisk razgledišča Zabrežec (Mocco) izpustil in se kljub vetrovki, kar solidno premočen vrnil na izhodišče v Boljunec, kjer sem svojo krožno pot po Dolini Glinščice zaključil.

Ker sem si ogledal zgolj del, se bom v Dolino Glinščice zagotovo še vrnil.