V belo odet Matajur - 1642 m

Ob devetih dopoldan je bilo v Bovcu sončno, modro nebo pa brez slehernega oblačka. Super zimska tura bo sem si rekel, ko sem pripravljal nahrbtnik, saj sem se odločil, da po nedavnem sneženju obiščem Matajur. 

Za izhodišče sem izbral vas Matajur/Montemaggiore (Italija), od koder je do vrha okoli dve uri hoje, v zimskih razmerah pa še nekoliko več. Že med vožnjo na izhodišče sem opazoval, kako se iz smeri jugo-zahoda proti Matajurju pomika obsežen pas megle in oblakov, kar mi je dalo slutiti, da prav veliko sonca, na tej turi zagotovo ne bom deležen. Že pred prihodom na izhodišče so sonce prekrili oblaki, zato sem se po cesti, ki vodi do koče Pelizzo odpeljal še dva ovinka višje, kar mi je sam vzpon skrajšalo za okoli petnajst minut.

Omembe vredna snežna odeja se je pričela pri sami koči Pelizzo, a je bila gaz na vrh že narejena, tako da težav z gaženjem ni bilo. Je bila pa pot na senčnih predelih kar močno poledenela zato sem si za varnejši korak pri sestopu nadel mini dereze. Vremensko malo mešano bi rekel, od sonca, oblakov, goste megle, pa vse do mrzlega vetra, zima v gorah pač.. Obiska bolj malo, en pohodnik, no z mano vred dva pohodnika in dva turna smučarja. Nič narobe, v miru in tišini ter v objemu beline sem počakal toliko časa, da se me je narava usmilila in mi naklonila nekaj trenutkov, da sem lahko posnel nekaj fotografij. Kmalu za tem, se je Matajur ponovno zavil v meglo in tako je ostalo vse do povratka na izhodišče. A med vožnjo proti domu sem ob cesti uzrl zvončke, znanilce pomladi, ki se jih vsako leto vedno znova razveselimo. 

Kako naj zaključim? Lepa zimska tura, čeprav z nekoliko okrnjenimi razgledi...😊😊 

Že prav zimska dolina Krnica v Kaninskem pogorju

Sončno novembrsko dopoldne, jaz pa da bi bil doma? Ni govora sem si rekel in že hitel pripravljati nahrbtnik. Za kakšno krajšo "turco" se vedno najde čas, pa še voziti se ni treba ne vem kako daleč, če ima človek Kaninsko pogorje tik pred domačim pragom.  

Sprva je bil načrt tak, da se od "B" postaje Kaninske žičnice, po označeni planinski poti povzpnem le do opuščene planine Krnica ter se nato po cesti vrnem na izhodišče. A čudovito vreme in temperaturni obrat (inverzija) sta me prepričala, da je "turca" postala že skorajda "tura"😃😃. Kot že opisano sem začel na "B" postaji Kaninske žičnice in sledil rumeni tabli z napisom Plužna - Bovec. Ko sem prišel na del poti, ki je vklesana v skalno steno (pot je široka in ni izpostavljena), me je sredi poti pozdravil radoveden gams, ki se kar ni mogel nagledati čudne pojave na dveh nogah. A glej ga "šmenat", fotografirati se pa le ni pustil, Ko sem se mu nekoliko približal je s predirnimi piski "so krajane" opozoril na pretečo nevarnost, nato pa z nekaj elegantnimi skoki premagal strmo pobočje in že ga ni bilo več. Gams jo je mahnil po svoje, jaz pa tudi in po dobrih desetih minutah hoje prišel do razpotja. Tu sem zavil levo, na še lepo ohranjeno vojaško mulatjero, ki me je pripeljala na opuščeno planino Krnica, ki se nahaja na 1252 metrih nad morjem. Neverjetno toplo je bilo za konec novembra, le tistih nekaj centimetrov pršiča me je opominjalo, da se jesen počasi preveša v zimo. Po krajšem počitku in prigrizku sem se odločil, da nadaljujem proti dolini Krnica, ki je pozimi pravi raj za turne in "freeride" smučarje. Snega sprva ni bilo veliko, a z vsakim višinskim metrom se je snežna odeja debelila in se predirala, zato sem na okoli 1600 metrih sklenil, da je glede na mojo opremljenost za danes dovolj. Obute sem imel namreč le nizke pohodne čevlje, pa tudi gamaš nisem imel s seboj, saj je bil načrt zgolj vzpon na planino Krnica. Udobno sem se namestil na kopno, od sonca prijetno ogreto skalo in okoli pol ure užival v miru in tišini še neokrnjene narave. Ker pa je vsega lepega enkrat konec, sem se tudi jaz moral vrniti v dolino. Do planine Krnica sem se vrnil po označeni planinski poti, na izhodišče pa po gozdni cesti, ki je bila ponekod tako poledenela, da tudi nekaj akrobatskih vložkov ni manjkalo. 

Na koncu se je vse srečno izšlo, saj se pohodniške oziroma gorniške ture ne končajo na vrhu🌄, temveč na izhodišču in tako naj bo tudi v prihodnje.         

Ledene sveče ob poti pod "B" postajo Kaninske žičnice

Razpotje, kjer sem zavil levo na vojaško mulatjero 

Na planini Krnica

Razgled na Bovško kotlino in na okoliške vrhove

Igra narave, taljenje snega je ustvarilo podobo srca💚 

Utrinek s poti proti dolini Krnica

Snežna odeja se je vedno bolj debelila

Ledeno okrasje

Dolina Krnica

Razgled na okoliške vrhove

Približan

Približan

Približan

Stara koča Petra Skalarja na Kaninu - 1814 m

Na tako lep jesenski dan, pa res ne bom doma sem si rekel in hitro pripravil nahrbtnik ter se odpeljal do "B" postaje Kaninske žičnice, kjer sem parkiral. 

Moj današnji cilj je bila stara koča Petra Skalarja na Kaninu, ki je pogorela leta 1972, nanjo pa spominjajo le še ruševine. Tukaj sedaj stoji kovinski zabojnik, ki služi kot bivak reševalcem GRS Bovec. 

Med potjo do Gozdeca, ki je izhodišče za vzpon na Visoki Kanin in Vrh Laške Planje sem se ravno prav ogrel, saj se markirana pot že kar takoj postavi "pokonci",  "kolenogriz" pa vse do opuščene planine Gozdec ne popusti, Na dveh krajših odsekih, kjer je predvsem v mokrem velika nevernost zdrsa  je nekaj metrov jeklenic, ki zelo olajšajo vzpon, še bolj pa sestop. Bolj kot sem se vzpenjal, topleje je postajalo in kaj kmalu sem bil le še v tako imenovani "švic" majici. Čeprav sem imel vodo v nahrbtniku, je mrzla visokogorska studenčnica iz izvira, ki se nahaja desno ob poti, še kako prijala. V nadaljevanju je sladil bolj zmeren vzpon, pa tudi razgledi na Bovško kotlino in na Kaninsko pogorje so postajali vse lepši. Kljub visokim temperaturam zaradi inverzije (temperaturnega obrata) me je pogled na še vedno v zlato obarvane macesne spomnil, da smo zakorakali že pozno v jesen in da je zima tako rekoč tik pred vrati. Da teta zima že trka na vrata se je pokazalo tudi tik pred mojim današnjim ciljem, kjer je bilo na poti nekaj snega, ki pa je bil močno poledenel. 

Po dobrih dveh urah hoje sem prispel do stare koče Petra Skalarja, ki stoji pod Krliščem, nudi pa lep razgled na Bovško kotlino, Krnsko pogorje ter na Julijske Alpe.

Na toplem jesenskem soncu je bilo prav prijetno posedati, a dnevi so že kratki, zato mi ni preostalo drugega, kot da se vrnem v dolino. Pri sestopu skozi gozd je bila potrebna dobršna mera previdnosti, saj je strmo pot in že tako gladke skale prekrivala debela plast suhega listja. To je kar pravšnja kombinacija za kakšen akrobatski vložek, ki pa se lahko kaj kmalu zaključi tudi s poškodbo, česar si pa nikakor nisem želel. 

Razen nekaj ptic in armade mravelj, ki so hitele s pripravo domovanja (mravljišča) na zimo, na turi nisem srečal nikogar, čeprav so bili na izhodišču v Gozdecu parkirani trije avtomobili. Po vsej verjetnosti so bili jamarji, saj Jamarska zveza Slovenija upravlja z Domom Petra Skalarja, ki je bil več let zaprt, jamarjem pa omogoča boljše in enostavnejše raziskovanje kaninskega podzemlja.

Lepo pozno jesensko turo, s skoraj poletnimi temperaturami sem imel😉.  

     

K idiličnemu jezeru Laserzsee - 2261 m

Kljub vremensko muhastemu začetku jeseni, nama je z Lidijo le uspelo "ujeti" nekaj sončnih in toplih dni. Zjutraj sva sedla v avto in se odpeljala proti Lienzu, cilj idilično jezero Laserzsee, ki se nahaja v Lienških Dolomitih, na nadmorski višini 2261 metrov.  

Med naseljema Lavant in Tristach sva zavila na plačljivo gorsko cesto Lienzer Dolomitenstraße, po kateri sva se pripeljala do parkirišča v neposredni bližini koče Lienzer Dolomitenhütte, ki se nahaja na okoli 1600 metrih nad morjem. Za 24-urno uporabo ceste in parkiranje je bilo potrebno odšteti 9 EUR, kar je zelo razumna cena, glede na to, da je v občini Bovec, za uro parkiranja potrebno odšteti tudi 3 EUR in več. S parkirišča, ki je bilo za ponedeljek kar dobro natrpano s pločevino, sva se odpravila do koče Lienzer Dolomitenhütte, ki je postavljena na prepadni skalni pečini, v celoti pa je zgrajena iz macesnovega lesa. Od koče sva pot nadaljevala po razgledni gozdni cesti, s katere nama je pogled nenehno uhajal na nazobčan greben, z najvišjim vrhom Spitzkofel, ki premore kar 2717 metrov. Ko sva prišla na sedlo Premstall, od koder se je do jezera možno povzpeti tudi po zahtevni poti Rudi-Eller-Weg, sva nadaljevala naravnost proti planini Instein Alm, kjer se nahaja lična kapela, le nekaj korakov stran pa je tudi manjše jezerce. Po nekaj minutah nadaljnje hoje sva prišla do razpotja, kjer sva gozdno cesto zapustila in se pričela vzpenjati po dokaj strmi pešpoti. Med vzponom sva nekajkrat prečila gozdno cesto, ko pa sva prišla iz gozda, kjer prevladujejo večinoma macesni, sva pot nadaljevala kar po gorski cesti. Oktobra, ko macesni pozlatijo in zažarijo v vsej svoji lepoti, zna biti tukaj prav čarobno. Od manjšem lesenega zavetišča ob cesti se do koče in jezera lahko pride tudi po pešpoti, ki poteka ob strugi hudourniškega potoka. Po okoli dveh urah hoje, s postanki za fotografiranje in občudovanje lepot vred in po dobrih sedemsto višincih, sva prišla do pravljičnega jezera in koče Karlsbaderhütte.  

Sprva sva se povzpela nekoliko višje in si jezero ogledala s t.i. "ptičje perspektive", nato pa sva si jezero pogledala še pobližje. Opazila sva, da je na skalni steni, ki se dviga nad vzhodno obalo jezera urejena krajša ferata, ki pa ni najlažja, saj je ocenjena z oceno C. Ker s seboj nisva imela ne čelade ne plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta, sva se morala zadovoljiti le s sprehodom na drugo stran jezera. 

Ker naju je vzpon do jezera že pošteno "zlakotnil" sva se odpravila v kočo Karlsbaderhütte, ki slovi po odlični hrani, šmorn je pa baje "za bogove"😋. No midva sva se okrepčala z jabolčnim štrudljem s smetano ter s kavico, nato pa sva še nekaj časa posedela in uživala v razgledu na okoliške vrhove.    

Na izhodišče sva se vrnila po poti vzpona, ob povratku pa sva si na planini Instein Alm ogledala še leseno kapelo in bližnje jezerce. 

Izredno lepa, nezahtevna gorniška tura, ki jo toplo priporočava!