K idiličnemu jezeru Laserzsee - 2261 m

Kljub vremensko muhastemu začetku jeseni, nama je z Lidijo le uspelo "ujeti" nekaj sončnih in toplih dni. Zjutraj sva sedla v avto in se odpeljala proti Lienzu, cilj idilično jezero Laserzsee, ki se nahaja v Lienških Dolomitih, na nadmorski višini 2261 metrov.  

Med naseljema Lavant in Tristach sva zavila na plačljivo gorsko cesto Lienzer Dolomitenstraße, po kateri sva se pripeljala do parkirišča v neposredni bližini koče Lienzer Dolomitenhütte, ki se nahaja na okoli 1600 metrih nad morjem. Za 24-urno uporabo ceste in parkiranje je bilo potrebno odšteti 9 EUR, kar je zelo razumna cena, glede na to, da je v občini Bovec, za uro parkiranja potrebno odšteti tudi 3 EUR in več. S parkirišča, ki je bilo za ponedeljek kar dobro natrpano s pločevino, sva se odpravila do koče Lienzer Dolomitenhütte, ki je postavljena na prepadni skalni pečini, v celoti pa je zgrajena iz macesnovega lesa. Od koče sva pot nadaljevala po razgledni gozdni cesti, s katere nama je pogled nenehno uhajal na nazobčan greben, z najvišjim vrhom Spitzkofel, ki premore kar 2717 metrov. Ko sva prišla na sedlo Premstall, od koder se je do jezera možno povzpeti tudi po zahtevni poti Rudi-Eller-Weg, sva nadaljevala naravnost proti planini Instein Alm, kjer se nahaja lična kapela, le nekaj korakov stran pa je tudi manjše jezerce. Po nekaj minutah nadaljnje hoje sva prišla do razpotja, kjer sva gozdno cesto zapustila in se pričela vzpenjati po dokaj strmi pešpoti. Med vzponom sva nekajkrat prečila gozdno cesto, ko pa sva prišla iz gozda, kjer prevladujejo večinoma macesni, sva pot nadaljevala kar po gorski cesti. Oktobra, ko macesni pozlatijo in zažarijo v vsej svoji lepoti, zna biti tukaj prav čarobno. Od manjšem lesenega zavetišča ob cesti se do koče in jezera lahko pride tudi po pešpoti, ki poteka ob strugi hudourniškega potoka. Po okoli dveh urah hoje, s postanki za fotografiranje in občudovanje lepot vred in po dobrih sedemsto višincih, sva prišla do pravljičnega jezera in koče Karlsbaderhütte.  

Sprva sva se povzpela nekoliko višje in si jezero ogledala s t.i. "ptičje perspektive", nato pa sva si jezero pogledala še pobližje. Opazila sva, da je na skalni steni, ki se dviga nad vzhodno obalo jezera urejena krajša ferata, ki pa ni najlažja, saj je ocenjena z oceno C. Ker s seboj nisva imela ne čelade ne plezalnega pasu in samovarovalnega kompleta, sva se morala zadovoljiti le s sprehodom na drugo stran jezera. 

Ker naju je vzpon do jezera že pošteno "zlakotnil" sva se odpravila v kočo Karlsbaderhütte, ki slovi po odlični hrani, šmorn je pa baje "za bogove"😋. No midva sva se okrepčala z jabolčnim štrudljem s smetano ter s kavico, nato pa sva še nekaj časa posedela in uživala v razgledu na okoliške vrhove.    

Na izhodišče sva se vrnila po poti vzpona, ob povratku pa sva si na planini Instein Alm ogledala še leseno kapelo in bližnje jezerce. 

Izredno lepa, nezahtevna gorniška tura, ki jo toplo priporočava!

 

Pohod Po sledeh Soške fronte

Po mojem mnenju je Blitz Bovec maraton, vsaj kar se naravnega okolja tiče, zagotovo najlepši maraton v Sloveniji. Naslednje leto bo maraton praznoval deseto obletnico ponovne obuditve, Tekaško društvo Bovec pa se s partnerji in ambasadorji trudi, da je že tako imenitna prireditev vsako leto boljša. 

Letošnji maraton pa je bil tudi dobrodelno obarvan, saj bo del startnine namenjen rehabilitaciji aktivne članice Tekaškega društva Bovec, ki se je pred slabim letom hudo telesno poškodovala na pripravah v deskanju prostega sloga, ki so potekale na Finskem.

Letos so tekaškim preizkušnjam na 42, 21 in 8 kilometrov dodali tudi pohod. Ponudili so dve možnosti, krajši pohod "Smaragdna pot", v dolžini 12 kilometrov ter daljši "Po sledeh Soške fronte", v dolžini 20 kilometrov. Lahko rečem, da je z organizacijo pohoda organizator zadel "žebljico na glavico", saj so morali zaradi prevelikega zanimanja prijave predčasno ustaviti oziroma zapreti.

Prav pohodniki smo odprli letošnji tekaški praznik v Bovcu, saj smo na 20 kilometrsko traso pohoda "Po sledeh Soške fronte" krenili točno ob 08.00 uri. Razdeljeni smo bili v štiri skupine po 40 pohodnikov, vsaka skupina pa je imela svojega lokalnega vodnika, ki pozna okolico, pa tudi nekaj malega zgodovine. Z Lidijo sva bili v prvi skupini, naš vodnik pa je bil nekdanji sodelavec Matjaž, ki je pravi leksikon, kar se tiče zgodovine 1. svetovne vojne.

Pot nas je iz centra Bovca ob letališču vodila v Čezsočo, kjer je bilo pri lokalni žganjekuhi Kilc moč poizkusiti različne žgane pijače in likerje. Po degustaciji smo pot nadaljevali proti zaselku Jablanca, vmes pa nam je Matjaž pokazal še skriti kotiček ob smaragdni Soči, za katerega vedo le redki domačini, turisti pa sploh ne. Upam, da tako ostane še dolgo. Iz Jablance smo se podali do brvi Brjeka, ki je v poplavi mostov in brvi na reki Soči zagotovo najlepša, vsaj po mojem mnenju, pa po mnenju večine verjetno tudi😏. Po prečkanju brvi je sledil prvi nekoliko resnejši vzpon do vasi Kal Koritnica, nato pa še vzpon na Čelo, ki je bil najdaljši in najbolj strm vzpon na celotni trasi pohoda. Na Čelu pod markantnim Svinjakom oziroma Bovškim Matterhornom, na nadmorski višini 658 metrov je imela v 1. svetovni vojni avstro-ogrska vojska topniška položaja, danes pa je tu urejen muzej na prostem. Ko smo se naužili razgleda in naposlušali poučne razlage vodnika Matjaža, smo sestopili nazaj v vas Kal Koritnica, od koder smo pot nadaljevali skozi Kolovrat do Trdnjave Kluže. V Trdnjavi Kluže so nas prostovoljci ter častnika italijanske in avstro-ogrske vojske iz Društva 1313 - Bovec pogostili z golažem in polento, odžejali pa smo se lahko z vodo, energijsko pijačo, pa tudi z brezalkoholnim pivom. Po okrepčilu smo se odpravili do kamnite gotske cerkvice Sv. Lenarta, ki naj bi bila zgrajena že v 15. stoletju. Tu so nekateri pohodniki pozvonili za srečo, nato pa smo se podali proti Plajerju, med vzponom pa smo si ogledali še muzejsko urejeno mlekarno Ravni Laz. Ko smo dosegli izravnavo Ravni Laz, pod strmimi pobočji Rombona, nas je čakal le še sklepni del pohoda, sestop v Bovec. A tudi na zadnjem delu poti smo bili deležni okrepčila, saj smo na Ekološki kmetiji Cuder lahko poizkusili ovčji in kozji sir ter skuto, pa tudi za žejna grla se je nekaj našlo. 

Po zadnji degustaciji smo se le še sprehodili do bovškega trga, kjer smo naš pohod "Po sledeh soške fronte" pričeli, pa tudi zaključili. Prav vsi, ki smo traso uspešno prehodili smo prejeli lepe spominske medalje, ki nas bodo poleg spominov in fotografij spominjale na prijetno druženje v objemu čudovite, neokrnjene narave. 

V dobrih 7-ih urah smo prehodili okoli 23 kilometrov ter premagali nekaj manj kot 800 višinskih metrov.

 Se vidimo naslednje leto...👍👍

Vrh Grubje/Picco di Grubia - 2240 m

Na praznik Marijinega vnebovzetja sva se tudi midva z Lidijo odločila, da se podava bližje nebu. Povzpela sva se na Vrh Grubje/Picco di Grubia, 2240 metrov visoko goro, ki se ne ponaša z ne vem kakšnim obiskom, je pa raj za ljubitelje gorskega cvetja in krasen razglednik. 

V jutranjih urah sva se preko Predela odpeljala do Nevejskega prevala /Sella Nevea, kjer sva se zaradi velike gneče dobesedno "strpala" v eno od gondolskih kabin, ki je na praznični dan pričela voziti že 10 minut prej in se odpeljala do koče Gilberti. Od koče sva pot nadaljevala na sedlo Bela peč, od koder sva nekaj minut uživala v pogledu na Montaževo skupino, nato pa nadaljevala po stari vojaški mulatjeri, ki pa so jo na moje veliko presenečenje, na najbolj kritičnih mestih nekoliko popravili in obnovili markacije. Dve leti nazaj je bila pot, na posameznih mestih že kar krepko "utrujena", nekatere markacije pa zbledele do neprepoznavnosti. Kakorkoli, pristojnim vse pohvale za trud👍👌. Danes je bilo na poti kar veliko prometa, mednarodno pohodniško zasedbo pa so vodili Italijani, ki so uživaji v svojih poletnih počitnicah, t.i. "Ferragostu". Tudi nas, klenih Slovencev izpod Triglava je bilo kar nekaj tako, da sva se kar nekajkrat zapletla v prijetno debato, kar je po mojem mnenju tudi prav. Seveda sva tudi tuje pohodnike spoštljivo pozdravljala, večina jih je odzdravila nazaj, so se pa našli tudi taki, ki jim je, iz meni nerazumljivih razlogov, usta težko odpreti in izustiti besedico ali dve. 

Ko sva prišla do bivaka Marušič sva ugotovila, da je le tega zasedla skupina Italijanov, ki so se odločili, da bodo tu preživeli del svojih poletnih počitnic. S seboj so "privlekli" malodane vse, celo "cajtnge", da jim ne bo preveč dolgčas. Ja, nekaterim se resnično ne sanja, čemu so bivaki v visokogorju dejansko namenjeni. Saj v naših gorah ni pa nič bolje... Po kratkem premisleku sva se odločila, da se bova pri bivaku ustavila ob povratku, zato sva pot nadaljevala po označeni planinski poti, ki vodi na  Žd/Monte Sart. Po nekaj minutah sva pri "obrambnem zidu" zavila levo in se pričela strmo vzpenjati po travnatem pobočju, ki so ga krasile planike. Pot od tu naprej ni označena, vendar je dobro uhojena in sledljiva, nekoliko višje pa sva se držala grebena, po katerem sva nato dosegla vrh. Ker je kar pošteno pihalo sva se hitro umaknila nekoliko nižje v zavetrje, kjer sva nekaj minut posedela na mehki travi in užival v razgledu.   

Ob sestopu sva si nekoliko daljšo pavzo privoščila pri bivaku Marušič, kjer sva tudi pomalicala, nato pa sva se po poti vzpona vrnila nazaj do koče Gilberti in se z gondolo odpeljala v dolino.

Naneslo je okoli 5 ur hoje in nekaj manj kot 600 višinskih metrov. Tura ni zahtevna, je pa v poletnih mesecih izpostavljena soncu, zato priporočava dovolj tekočine (na poti vode NI!!!) in ustrezno zaščito pred soncem (kremo, očala in pokrivalo).

Imela sva lep praznični dan...