Letošnja poletna turistična sezona se počasi poslavlja, s tem pa tudi trume turistov, ki so tudi letošnje poletje neusmiljeno oblegali gore, reke in doline naše lepe deželice.
Po deževnem ponedeljku je bilo torkovo jutro brez oblačka, zato sva se z Lidijo odločila za eno hitro turo na Šitno glavo, ki je manj znana gora v neposredni bližini obleganih Mojstrovk in Slemenove špice. Ko sva se pripeljala na Vršič, sva kaj hitro ugotovila, da zaradi del (izgradnja parkirišč), ki se izvajajo na prelazu, parkirnega prostora ne bo tako preprosto najti. Ker se nama ni dalo iskati in čakati, da se kdo odpelje, sva avto odpeljala do zadnje serpentine in tam parkirala. Kar hladno in vetrovno je bilo, a sva se že po nekaj minutni hoji po označeni planinski poti za Malo Mojstrovko dodobra ogrela, zato so dolgi rokavi kmalu romali v nahrbtnik. Na sami poti kaj dosti pohodnikov nisva srečala, je pa bilo toliko bolj živahno na Vršiču, kjer pa obiskovalcev ni manjkalo.
Malo pred vstopom v krušljivo grapo pod Malo Mojstrovko, kjer je za vzpon v pomoč tudi jeklenica, sva zavila desno na neoznačeno pot, ki naju je vodila proti pobočjem Šitne glave. Zložna pot naju je preko melišč pripeljala do dolinice med Šitno glavo in Malo Mojstrovko, kjer sva zavila levo in se pričela dokaj strmo vzpenjati. Bolj kot sva se bližala vrhu, bolj se je oblačilo, ob prihodu na vrh pa so naju že pričakale prve dežne kaplje, zapihal pa je tudi dokaj močan in hladen veter. Na hitro sva posnela nekaj fotografij ter izmenjala nekaj besed s češkim parom, nato pa sva si nekoliko nižje poiskala zavetje ob večji skali, kjer sva se okrepčala s slastnim jabolčnim zavitkom, ki ga je Lidija že prejšnji dan spekla. Med tem je dež ponehal, pa tudi veter se je nekoliko umiril, zato sva še kar nekaj časa posedela na mehki travni preprogi in uživala v razgledu na Špik, Škrlatico, Prisojnik ter Malo Mojstrovko, ob tem se nama je porodila tudi ideja za naslednjo turo.
Po počitku sva po poti vzpona pričela sestopati nazaj na izhodišče, med sestopom, pa sva postavila in popravila še nekaj "možicev", ki bodo pohodnikom zagotovo olajšali vzpon. Med tem se je ponovno zjasnilo in dolgi rokavi so spet romali v nahrbtnik. Ko sva prispela nazaj k avtu sva se odločila, da se pred odhodom domov osveživa v Mlinarici kar sva tudi storila. V nekaj minutnem namakanju v ledeno mrzli vodi sva bila deležna kar nekaj začudenih pogledov turistov, ki so se v tem času nahajali ob reki ali pa na visečem most nad njo.
Po "knajpanju", pa sva se zadovoljna odpeljala domov v Bovec. Nadaljevanje zagotovo sledi, saj prihaja najlepši del leta za obisk gora, vsaj zame.
Ni komentarjev:
Objavite komentar