Poldanovec - 1299 m

Tokrat smo se z Lidijo in našo psičko Elly podali na Poldanovec, 1299 metrov visok razgledni vrh, ki se nahaja v Govcih, na severnem robu Trnovske planote. Govce so prepadna pobočja, ki se strmo spuščajo proti dolini Gorenje Trebuše.

Za izhodišče smo si izbrali Lokve, do koder smo se pripeljali iz smeri Most na Soči. Najprej smo načrtovali vzpon iz zaselka Lazna, a nam je prijazna domačinka vzpon po tej poti odsvetovala, saj je že tako dokaj zahtevna pot, zaradi preteklih vremenskih ujm pošteno načeta in polna podrtega drevja. Dobronamerni nasvet oziroma opozorilo smo seveda upoštevali in se vrnili na izhodišče na Lokve, kjer smo malo poklepetali z domačinoma, ki sta nas opozorila, da naj bomo kar glasni, saj se tod radi potikajo kosmatinci, ki slišijo na ime medo. Kar nekaj časa smo hodili po široki, lepo vzdrževani gozdni cesti, ki se je počasi vzpenjala, speljana pa je okoli globoke Mojske drage. Ko smo prispeli do križišča, kjer je postavljena tabla z orisom poti, pa tudi klopca in informativna tabla o glažutarstvu v Trnovskem gozdu, smo se odločili za desno pot, ki je nekoliko daljša. V nadaljevanju nas je udobna gozdna cesta pripeljala do mesta, kjer se v desno odcepi strma steza, ki vodi na vrh Poldanovca. Na odcep nas opozarja že nekoliko zbledel napis na skali, pa tudi smerokaz, ki je bil glede na izgled postavljen nedolgo nazaj. Po okoli petnajst minutnem, dokaj strmem vzponu smo dosegli vrh Poldanovca, od koder smo uživali v razgledu na Idrijsko, Cerkljansko in Škofjeloško hribovje ter na Julijske Alpe, s Triglavom v glavni vlogi, pa tudi Krn ni prav dosti zaostajal. 

Po malici in krajšem počitku smo opravili še vpis v vpisno knjigo, odtisnili žig v planinski dnevnik, nato pa smo se po poti vzpona vrnili na izhodišče. 

Domov smo se vrnili preko Trnovega in Solkana, kjer smo si v znani "oštariji" privoščili še odlično nedeljsko kosilo in dan je bil popoln.

Smučarsko tekaški dopust v Dolomitih

Dolomiti so vsekakor vredni obiska, pa naj bo to poleti ali pa pozimi.

Z Lidjio sva se odločila za nekajdnevni smučarsko tekaški dopust v okolici Misurine, kjer tekaških prog, tako za klasično, kot tudi za drsalno tehniko res ne manjka.  

Sredino jutro je bilo deževno, a upanje umira zadnje, zato se tudi midva nisva predala in se kljub slabemu vremenu, dobro razpoložena odpeljala proti Dolomitom. A glej ga šmenta, v naselju Kötschach, kjer bi morala zaviti desno in pot nadaljevati v smeri Lienza, sva zavila levo v sosednjo dolino. Ne prav široka, ovinkasta in vzpenjajoča se cesta bi naju sicer ravno tako pripeljala v Dobbiaco, a je dež, ki naju je spremljal vso pot, višje prešel v obilno sneženje tako, da se je sneg vidno nabiral na vozišču. Kljub dobrim zimskim pnevmatikam, na ozki in ovinkasti cest, polni strmih vzponov in spustov ni bilo za tvegati, zato sva se obrnila in se vrnila v Kötschach, ter z vožnjo nadaljevala po dobro poznani poti. Ko sva z malce zamude le prispela v Dobbiaco sva z vožnjo nadaljevala proti Misurini, ki leži na nadmorski višini 1754 m, kjer naju je pričakala meter debela snežna odeja in močno sneženje. Cesta pa je bila vseskozi kopna in normalno prevozna, za kar so bili vsekakor zaslužni marljivi cestni delavci. Iz Misurine je sledilo še dobrih dvajset minut vožnje in prispela sva na najin cilj, v Auronzo di Cadore. 

Po nastanitvi v enem od številnih hotelov, sva se nekoliko odpočila, nato pa sva se kljub dežju odpravila na dolg sprehod okoli jezera, poznano tudi kot jezero Santa Caterina. 

Po končanem sprehodu, ki naju je pošteno "zlakotnil" sva si želela privoščiti pošten obrok, a večina restavracij, picerij in špageterij je bilo na najino veliko začudenje zaprtih. Končno sva le našla lokal, kjer sva si lahko naročila vsaj hamburger, natakarica pa nama je povedala, da je v času t.i. "mrtve sezone" večina lokalov zaprtih, tisti pa ki obratujejo, pričnejo s strežbo hrane šele po 18.30 uri. Dobro vedeti za prihodnje... Po večerji, če hamburgerju sploh lahko tako rečem, sva se vrnila v hotel in legla k počitku, saj naju je čakal naporen dan. 

Zbudila sva se v jasno a dokaj mrzlo jutro, hitro sva pozajtrkovala in se odpeljala  v Misurino, kjer so naju pričakali kilometri in kilometri sveže steptanih tekaških prog, tako za drsalno, kot tudi za klasično tehniko. Včerajšnje sneženja pa je poskrbelo za pravo zimsko pravljico, zaradi česar je bil dan skorajda kičast. Dobre tri ure sva se podila po popolnoma brezplačnih tekaških progah, potem pa so se nad nama ponovno pričeli zbirati temni oblaki, zato sva s tekaškim udejstvovanjem končala. Ker pa je bil tudi čas, da kaj toplega dava vase, mislim kosilo, sva se odločila, da se odpeljeva v Cortino d'Ampezzo. Po krajšem sprehodu sva zavila v eno od restavraciji, kjer sva po popolnoma normalni ceni pojedla odlično kosilo, čeprav bi človek, glede na sloves kraja pričakoval močno zasoljene cene. Po kosilu sva se še malo sprehodila ter pri tem naletela na nevsakdanji prizor, na jelena, ki se je sprehajal po mestnih ulicah, pri tem pa se sladkal z vsem, kar mu je prišlo pred gobček, tudi s cvetjem, ki ga je ena od cvetličarn  ponujala v prodajo ob bližajočem se dnevu žena. No, na koncu so domačini in pripadnik civilne zaščite jelena le nekako spravili z ulic Cortine in ga najverjetneje odpeljali tja kamor sodi, v gozd. 

Po obisku Cortine d'Ampezzo sva se odpeljala še v Dobbiaco, nemški Toblach, kjer sva si ogledala nekaj znamenitosti, kot so denimo Grad Herbst, Baročno župnijsko cerkev in zanimivo pokopališče, z majhnimi grobovi, brez nagrobnih plošč, zgolj s kovinskimi križi. Ker se je dan že počasi prevešal v večer, sva si po ogledu znamenitosti, v bližnji trgovini nakupila še nekaj hrane za večerjo, nato pa sva se odpeljala nazaj v Auronzo. 

Zadnji dan najinega mini dopusta sva se ponovno prebudila v deževno jutro. Ker nama je bilo kaj kmalu jasno, da se vreme ne bo popravilo sva se odločila, da se po zajtrku odpeljeva proti domu. Na poti domov sva se ustavila še v Misurini, kjer sva nakupila nekaj spominkov za sorodnike in prijatelje, v Dobbiacu pa sva si na hitro ogledala še smučarsko tekaški center "Nordic Arena Dobbiaco", kjer vsako leto priredijo tekmo tekaškega svetovnega pokala. Po ogledu slednjega pa sva se zares odpeljala proti domu, saj se je vreme slabšalo, saj pričelo celo snežiti. Med potjo sva se ustavila še v tovarni napolitank Loacker v bližini Silliana v Avstriji, kjer sva se oborožila še z napolitankami, popila kavico, nato pa z vožnjo nadaljevala proti domu. 

Med vožnjo proti domu je sneženje prešlo v dež in vse je bilo tako, kot pred tremi dnevi. Kljub temu pa sva se imela super, zato se v Dolomite kmalu spet vrneva.

                                                  

                                     

Dobrač - 2166 m

Na pepelnično sredo, letos tudi na praznik zaljubljencev, sem imel pa športni dan, saj sem se z malico v nahrbtniku povzpel na Dobrač. 

Preko Predela sem se odpeljal do Beljaka, nato pa po kopni Beljaški alpski cesti do zgornjega parkirišča, ki je bilo, kljub sredini tedna, že kar lepo zasedeno. Ker je prejšnje dni snežilo, je bilo na novo zasneženi in steptani cesti veliko sankačev, turnih smučarjev, pa tudi takih, kot sem sam, ki prisegamo na dober, zimski gojzar. Srečal sem tudi par, ki se je proti vrhu podal s krpljami, čeprav prav veliko koristi od njih, na steptanem snegu verjetno nista imela. Sicer pa vsak po svoje...

Prijetno toplo je bilo, proti vrhu pa je sem ter tja potegnil hladen veter, ki nas je spomnil, da smo komaj sredi februarja. Ob prihodu k oddajniku, sem se najprej povzpel do nemške cerkvice, ki stoji na vzhodnem vrhu in velja za najvišje ležečo cerkev v Alpah, pa tudi v Evropi. Ko sem se z vzhodnega vrha napotil proti zahodnemu, kjer stoji križ in slovenska cerkev, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju, pa sem kmalu ugotovil, da je sprehod po grebenu, milo rečeno nespametno početje. Hoja po napihan snegu na grebenu, se namreč kaj hitro lahko konča z zdrsom, ki bil najbrž usoden. Ker bi rad še nekaj časa hodil v gore in užival življenje, sem ostal lepo na varnem, pa tudi razgled je bil ravno takšen, kot deset metrov naprej.  

Ko sem se naužil razgleda na Julijska Alpe, Karavanke, Karnijske Alpe, pa na Koroško in še bi lahko našteval, sem sestopil do koče Ludvig - Walter, v bližini katere stoji dobrih 160 metrov visok TV stolp, kjer sem si privoščil malico. Poleg energijske ploščice je bil na meniju še krof, ki ga nisem uspel "zmazati" za pusta hrusta. Ker so se kaj kmalu na malico povabile tudi planinske kavke, mi ni preostalo drugega, kot da smo si krof pravično razdelili. 

Ker se je dan že prevešal v popoldan, sem se napotil nazaj na izhodišče, od koder sem se odpeljal proti domu. Ker je bil ravno praznik zaljubljencev sem se ustavil še v Podkloštru (Arnoldsteinu), kjer sem za mojo drago kupil majceno, sladko pozornost.

Lep dan je bil...