Skok na Kup - 1046 m

Kup ni prav posebno visok vrh, premore le 1046 metrov, je pa zato toliko lepši razglednik. 

Nahaja se nad Baško grapo, točneje med Podbrdom in Petrovim Brdom, ponuja pa lep razgled na Baško grapo, del Tolminsko/Bohinjskih gora ter na Hoč, ki je predvrh Porezna. Ker so pred kratkim domačini iz Baške grape na vrhu postavili nov, lesen križ, sem se odločil, da tudi sam preverim, kako so se pri tem odrezali. Na Kup vodita dve označeni poti, ena iz Podbrda, druga pa iz Petrovega brda. Prva je časovno daljša, z višinsko razliko več kot 500 metrov, druga pa časovno, pa tudi glede na višinsko razliko za polovico krajša. Izbral sem daljšo pot iz Podbrda, saj bi se v nasprotnem primeru do izhodišča več vozil, kot kasneje hodil😉😉. Čeprav sem mislil, da konec oktobra s parkiranjem v Podbrdu ne bo težav, sem proto parkirno mesto komaj našel. Za tem, ko sem svojega jeklenega konjička parkiral, sem se odpravil proti TIC-u Podbrdo, od koder sem nato sledil planinskim oznakam za Vrh Bače in Bačo pri Podbrdu, oziroma oznakam za gorski maraton štirih občin (GM4O) . Najprej sem se nekaj časa vzpenjal po makadamski cesti, v ostri levi serpentini pa sem nadaljeval naravnost po kolovozu oziroma stari sesti, po kateri sem se prečno vzpenjal do križišča, kjer se z desne priključi še ena gozdna pot. Na omenjenem križišču sem pri oznaki GM4O 3 km, zavil ostro levo in se nato po stari cesti, ki je še vedno lepo ohranjena, v ključih vzpenjal vse do propadajočega objekta iz časa, ko je tu potekala Rapalska meja. Pri objektu sem se bolj kot ne na pamet povzpel na sedlo in prišel na široko pot iz Petrovega Brda, po kateri sem v nekaj minutah prišel na vrh Kupa. Vrh na katerem stojijo tudi oddajniki krasi nov, lesen križi, tu pa je tudi skrinjica z vpisno knjigo in žigom. "Utrujeni" pohodniki pa se lahko spočijejo na klopci in uživajo v lepem razgledu na Baško grapo in okoliške vrhove. Tako krasen in nenavadno vroč dan za konec oktobra sem dodobra izkoristil in prav nič se mi ni mudilo nazaj v Podbrdo. 

Ko sem se naužil sončnih žarkov  in lepih razgledov, sem se po poti vzpona vrnil na izhodišče v Podbrdo, kjer sem srečal znanca Jožkota in Tino. Skupaj smo v "hramu" popil še kavico, nato pa sem odpeljal proti domu.

Lep dan je bil...

Naravni park Škarline in jama Mramornica (Hrvaška Istra)

Nekaj dni jesenskega, vremensko pa prav poletnega dopusta v Novigradu, sva z Lidijo izkoristila tudi za raziskovanje okolice. 

Po obilnem hotelskem zajtrku sva se odpeljala do Nove vasi v bližini Brtonigle, po nadaljnjih dveh kilometrih vožnje po makadamski cesti, pa sva prispela do parkirišča Naravnega parka Škarline, ki je dobil ime po istoimenskem potoku Škarline. S parkirišča, kjer se nahaja tudi pokrita miza s klopmi in pipa z vodo, ki pa je bila v času najinega obiska popolnoma suha, sva se preko mostička odpravila na drugo stran jezerc in zavila desno na označeno pešpot, ki vodi po kanjonu potoka Škarline. Omenjeni potok se nekaj kilometrov južneje izliva v reko Mirno. Že takoj na začetku naju je pričakal strm spust v kanjon, v nadaljevanju poti pa sva ugotovila, da je razgibana pot kar zahtevna, saj je polna blata, na posameznih odsekih pa tudi nekoliko izpostavljena, zato so v pomoč tudi plastificirane jeklenice. Tokrat v kanjonu zaradi suše vode sploh ni bilo, le sem ter tja sva naletela na kakšno lužo v skalni kotanji. Kljub temu je bilo na dnu kanjona obilo blata in vlage, kar spodbuja bujno vegetacijo in ohranja kanjon zelen skozi vse leto. Čeprav z ogledom slapov ni bilo nič, v času normalnega vodostaja potoka jih je v kanjonu kar nekaj, se nisva prav nič sekirala, temveč sva s hojo nadaljevala po suhi strugi potoka Škarline, dokler nisva prišla na prostran travnik. Po krajšem orientacijskem odmoru😀 sva se usmerila na široko makadamsko pot, po kateri sva se kar nekaj časa vzpenjala na vrh hriba posajenega z Oljkami. Z vrha sva pot nadaljevala skozi oljčnike, vse do križišča, kjer se desno odcepi pot do bližnje vasice Baredine. No midva sva tukaj zavila levo in se spustila do parkirišča, kjer sva hojo po kanjonu tudi začela. 

Za krožno pot, dolgo dobrih pet kilometrov in pol sva porabila uro in petinštirideset minut. Naravni park Škarline je vsekakor vreden ogleda ko je istoimenski potok dovolj vodnat, da tvori slapove. Obenem pa se je potrebno zavedati, da je v tem primeru potrebno nekajkrat stopiti tudi v vodo, saj pot prehaja z levega na deni breg in obratno. Rezervne nogavice ne bodo odveč...😉😉😉

Po ogledu Škarljinskega kanjona sva se odpeljala še do bližnje jame Mramornica, ki sva si jo v nadaljevanju ogledala v spremstvu vodičke.

Ob vstopu v čarobni podzemni svet jame oziroma špilje Mramornica, ki je široka 51 metrov, dolga 93 metrov in globoka do 20 metrov, so naju očarali čudoviti kapniki različnih barvnih odtenkov. Kot nama je povedala vodička je v jami, ki so jo pričeli raziskovati že davnega leta 1770, stalna temperatura 14 stopinj, v jami pa živijo le netopirji ter drobceni beli rakci. Na srečo nama je v polurnem obisku oba prebivalca jame uspelo tudi srečati. Zanimivost Mramornice je sicer delno zasut jamski rov, za katerega domnevajo, da je povezan z jamo, ki se nahaja na pokopališču v Brtonigli. 

Majhna jama, ki pa je zagotovo vredna ogleda. Priporočava !!!

V jesenske barve odeta Slemenova špica - 1909 m

Z Lidijo in našo psičko Elly🐕smo kljub oblačnemu vremenu odšli pogledat zlate macesne🌲na Slemenovo špico.

Med vožnjo na prelaz Vršič je občasno kar pošteno deževalo⛆, a nas to ni odvrnilo od nameravanega izleta. Kot že tolikokrat poprej se nam je vremenska sreča tudi tokrat nasmehnila, saj je bilo na Vršiču suho, še več, oblaki so se trgali in sem ter tja smo že lahko uzrli modro nebo.  

Po označeni planinski poti smo se kot številni drugi "romarji"😁povzpeli na vrh 1909 metrov visoke Slemenove špice, ki jo v tem letnem času krasijo zlati macesni.

Kljub še vedno oblačnemu vremenu, no ja ob sestopu je izza oblakov pokukalo tudi 🌞 in kar veliki gneči smo se imeli prav super. Piko na "i" današnjemu izletu pa je dodala, v čudovite jesenske barve odeta narava🍂🍃.