četrtek, 27. oktober 2016

Staro Utro - 1590 m

Včeraj je kolega Bogdan predlagal, da bi nekam šla. 

Na Staro Utro, sem rekel in to sva danes tudi udejanila. Zjutraj sva se odpeljala proti Trenti in kmalu za gelarijo "Berebica" parkirala. Na nasprotni strani ceste sva opazila začetek stare, vojaške ceste, ki po strmih pobočjih Berebice, vodi tja gor, pod Trentski Pelc, kjer so imeli italijanski vojaki nameščene topove.. 

Ne prav strma pot, se v številnih serpentinah, kar štiriindvajset jih je, vije po strmem pobočju Berebice. Pot večinoma poteka po mešanem gozdu, kjer se bohotijo zelene smreke, macesni ter mogočne bukve, ki so odete v jesenske barve tako, da gozd kar žari. 

Ko sva  končno le sprispela do zadnjega, štiriindvajesetega ovinka sva stopila v macesnov raj, kjer je prevladovala zlatorumena barva. Tu se nama je odprl prekrasen pogled proti najvišjim vrhovom Julijskih Alp. Po sedaj že slabši poti, no bolje rečeno pešpoti sva se preko zadnjega pobočja povzpela na sedlo Staro Utro, kjer stoji lovska koča. 

Mir in prekrasno okolje, to je to. 

Ker je na sedlu kar močno pihalo sva se spustila nižje v zavetje, kjer sva na toplem soncu pomalicala, še nekaj časa uživala v razgledih ter se nato, po poti vzpona vrnila k avtomobilu. 

Krasen dan.

Začetek poti


Pogled na Sočo s poti na Staro Utro

Sprva je pot dokaj kamnita


Pot po mešanem gozdu

Pot po mešanem gozdu

Ob poti

Sonce je posijalo izza gora in še dodatno pozlatilo macesne

Utrinek s poti na Staro Utro

Na zadnji, štiriindvajseti serpentini

Utrinek s poti

Utrinek s poti

Macesnov raj

Utrinek, pogled proti Krnskemu pogorju

Na poti proti sedlu Staro Utro


Pogled proti Julijcem

Dolina Trente je globoko spodaj

Utrinek s poti

Utrinek s poti

Razgled s poti na Staro Utro

Od Kanjavca, do Špičja


Na sedlu Staro Utro je kar žarelo

Razgled s sedla Staro Utro
 
Lovska koča na Starem Utru

Utrinek

Razgled ob sestopu

Razgled ob sestopu











sobota, 22. oktober 2016

Slap Curk in jesen pod Krnskim pogorjem

Z ženo Anito sva se odpeljala v Drežniške Ravne, kjer sva parkirala. 

Po cesti sva odšla do korita nad vasjo, od tam pa nadaljevala desno proti slapu Curk.
Prijetna pot naju je skozi jesenski gozd pripeljala na pašnike pod Krnskim pogorjem, kjer se še vedno pase živina. 

Prekrasen razgled in čudovie jesenske barve, človeka res ne pustijo ravnodušnega.
Tu sva nadaljevala levo in pot naju je kmalu pripeljala v sotesko potoka Kozjak. Po poti, ki je lepo vzdrževana in zavarovana z jeklenico sva po nekaj minutah prišla do slapu Curk, ki je prvi od šestih slapov na potoku Kozjak. 

Ko sva si ta čudovit slap dodobra ogledala sva se vrnila do razgledne točke s klopco, kjer sva na toplem soncu, nekaj minut posedela in uživala v razgledu.
 
Na izhodišče sva se vrnila po planinski poti, ki vodi na Krasji vrh.
 
Lep jesenski izlet sva imela.


Pri koritu nad vasjo Drežniške Ravne

Tukaj sva nadaljevala desno

Pogled nama je uhajal proti Krnu

Krn

V jesenskem gozdu

Razpotje, kjer sva nadaljevala levo

Pogled proti Krnu s poti k slapu Curk

Krn

Ob prihodu na pašnike pod Krnskim pogorjem so naju očarale čudovite jesenske barve in izjemen razgled



Utrinek s Krnom, s poti proti slapu Curk


Pogled proti Stolu

Pogled proti Matajurju


Na pašnikih pod Krnskim pogorjem


Razpotje, kjer sva nadaljevala desno

Še en pogled proti Krnu s poti k slapu Curk

V soteski potoka Kozjak, pot k slapu je lepo urejena in zavarovana

Pot k slapu

Pogled s poti, proti slapu Curk

Slap Curk v vsej svoji lepoti, no ja z malo več vode bi bil gotovo še lepši

Slap Curk

Spodnji del slapu z manjšim tolmunom

Po ogledu slapu sva se vrnila do razgledne točke ob poti, kjer sva uživala v pogledu na greben od Krnčice do Vršiča...

....Pa tudi na Krn, ki se je počasi zavijal v oblake....

....Lep je bil tudi pogled v dolino....

.....Pa proti Krasjemu vrhu, ravno tako

Za konec pa še midva z Anito