Dan kot je bil današnji, je v vremensko muhastem aprilu potrebno izkoristiti. Z Lidijo sva se odločila za vzpon do koče (Rifugio) Pellarini, ki se nahaja nad dolino Zajzera, na nadmorski višini 1499 metrov.
Preko Predela sva se odpeljala do Ovčje vasi (Valbrune) v Italiji, kjer sva zavila levo in z vožnjo nadaljevala po dolini Zajzera, vse do velikega parkirišča ob makadamski cesti, ki vodi na Svete Višarje. Hitro sva se preobula, si oprtala nahrbtnika in se po poti "616 Rifugio L. Pellarini" odpravila proti koči. Sprva sva kar nekaj časa hodila po vzpenjajoči se gozdni cesti, ko pa sva prišla do spodnje postaje tovorne žičnice je kolovoz prešel v stezo, ki se je pričela strmo vzpenjati po pobočju pod žičnico. Do spodnje postaje tovorne žičnice je bila pot kopna, od tu naprej pa sva hodila po gnilem snegu, ki se je ponekod prediral vse do riti, pardon do zadnjice. Ko sva prišla iz gozda, sva uzrla Viš, pod njim pa tudi kočo Pellarini, a sva pred zadnjim, nekaj minutnim vzponom do koče dokončno obupala, saj sva bila z vsakim korakom do riti😂 v snegu. Čeprav sva vzpon zaključila le nekaj metrov pod kočo se nisva prav preveč sekirala, saj je bila koča zaprta. Na toplem pomladanskem soncu sva si poiskala primeren kotiček za malico in za uživanje v dih jemajočem razgledu na Viš, Veliki Nabojs in na druge okoliške vrhove.
Po malici in daljšem počitku sva se po poti vzpona vrnila na izhodišče, kjer sva turo zaključila. Čeprav cilja nisva dosegla sva se zadovoljna in polna lepih vtisov odpeljala domov.
