ponedeljek, 26. september 2016

Porezen - 1630 m

Danes dopoldan sva s kolegom Bogdanom "skočila na Porezen.

Za izhodišče vzpona sva si izbrala Petrovo Brdo, ker nama je pač najbliže. Parkirala sva nekoliko višje ob cesti, ter pot nadaljevala kar malo po svoje, po široki gozdni cesti, ki pa se je kmalu končala. 

Ker smerokazov ali markacij, ki bi naju usmerile na pot proti vrhu Porezna nisva nikjer opazila, sva  jo ubrala ob robu travnika ponovno v gozd, kjer sva opazila blatno, od živine shojeno stezico. Če ni druge bo tudi ta dobra sva si rekla in še prav sva imela. Stezica se je nekoliko všje v gozdu priključila markirani pešpoti, po kateri sva pot nadaljevala proti vrhu. Po slabi uri hoje naju je pot, ki je postajala vse bolj blatana in spolzka pripeljala iz gozda, kjer so se nama odprli prvi razgledi na, jaz jim pravim Tolminske gore, Julijske Alpe....

Sledilo je le še nekaj minut lahkotne hoje, po glavnem, razglednem grebenu in že sva stala na vrhu,  s soncem obsijanega Porezna.

Kar nekaj časa sva popolnoma sama uživala na toplem soncu  ter v razgledih, ki so bili kljub nekoliko mrčastemu ozračju prav veličastni. 

Na izhodišče sva se vrnila po poti vzpona. Lepo jesensko dopoldne na najvišjem vrhu Cerkljanskega hribovja.


Prvi razgledi, ko sva stopila iz gozda

Triglav je pokukal izza oblakov

Razgled s poti proti Črni prsti ter Tolminskim goram

S plodovi, bogado obložena jerebika

Ob poti na Porezen

Pot po razglednem grebenu

Proti Triglavu sem se zazrl

Pri koči, ki je bila žal zaprta

Tik pod vrhom Porezna

Spomenik padlim v NOB

Razgled z vrha na Cerkljansko


Razgled z vrha proti Črni prsti, Julijskim Alpam,Tolminskim goram...

Razgled na Baško grapo, Matajur, Tolminske gore...

Na vrhu Porezna

Spomenik, še z drugega zornega kota




sobota, 10. september 2016

četrtek, 8. september 2016

Kriški podi - 2050 m

Danes sva z ženo Anito obiskala Kriške pode.

Začela sva v Zadnjici, kjer je bilo novo parkirišče že dodobra natrpano z avtomobili. Jutro je bilo vremensko bolj klavrno, saj so se po nebu podili temni oblaki, vrhovi pa so bili zaviti v meglo. Kar bo pa bo sva si rekla in pot nadaljevala po mulatjeri proti Pogačnikovemu domu. Višje je veter pregnal meglo ter oblake in posijalo je sonce.

Po dobrih treh urah hoje sva prispela do Spodnjega Kriškega jezera, kjer sva malo posedela in  občudovala ta biser nareve. Od jezera sva pot nadaljevala do Pogačnikovega doma, od koder se nama je odprl čudovit pofgled na Dolino Trente, na mogočne okoliške vrhove, kot so Razor, Križ, Stenar, Bovški Gamsovec ter na Srednje Kriško jezero.

Ker je pri koči res kar močno pihalo sva se po polurnem počitku odpravila nazaj v dolino.

Na poti sva srečala zgloj peščico pohodnikov, kar naju je na kup parkirane pločevine v Zadnjici, kar malo presenetilo. Kot kaže se jih je večina odločila za smer proti Doliču.

Ponovno sva preživela čudovit dan v gorah.


Razgled s poti proti Kriškim podom

Pogled v strugo hudournika s poti na Kriške pode

Pohodniki s paličicami podpirajo skalo, da se ne zvali v dolino

Kapelica ob poti

Danes je bil spal na žalost suh


Razgled s poti

Utrinek s poti na Kriške pode

Mogočna ostenja se dvigajo nad potjo

Anita je narekovala tempo

Utrinek s poti na Kriške pode

Utrinek s poti na Kriške pode

Razgled s poti na Kriške pode

Pogled v Dolino Trente s poti na Kriške pode

Spodnje Kriško jezero

Pri Spodnjem Krišlem jezeru

Je pa ošpičen

Pogačnikov dom na Kriških podih

Pri Pogačnikovem domu

Srednje Kriško jezero

Razgled na okoliške vrhove od Pogačnikovega doma

Dolina Trente

Razgled na okoliške vrhove od Pogačnikovega doma

Razgled na okoliške vrhove od Pogačnikovega doma

Neža

Neže so všeč tudi čmrlju

Resasti sviščevec

Tam gor sva bila

Avtohtoni trentarski slepec

V Zadnjici